Sara Mavrič, I feel Slovenia Soča Outdoor Festival: “Prehod čez mrzlo Tolminko utrujene tekače prerodi.”
I feel Slovenia Soča Outdoor Festival je dogodek, ki že od leta 2013 dokazuje, da idilično sotočje dveh rek v Tolminu ni idealno prizorišče le za glasbene prireditve, ampak tudi za športni festival. Zadnje tri izvedbe nad organizacijo bdi Sara Mavrič, za katero ostali člani organizacijske ekipe pravijo, da je stvari postavila na svoje mesto in pričela vihteti dirigentsko palčko na bolj umirjen, a tudi urejen način. Pogovarjali smo se o tem, kako je v dogodek vključena lokalna skupnost, kako bodo letos vključili gluhoslepe, kaj je razlog za izenačenost spolov v številu prijav in še o čem.
Več kot mesec dni pred dogodkom sta razprodani že dve razdalji. Kam se tekačem mudi?
Res je, najbolj priljubljena teka Continental 10 km in adidas Terrex 15 km sta že razprodana. To kaže, da so bili tekači s prejšnjimi izvedbami zadovoljni. Ker smo teke razbili na dva dneva – sobota je dan za daljše, nedelja pa za krajše teke – smo lahko povečali število tekačev. Vseeno pa število prostih mest ohranjamo na nivoju, za katerega verjamemo, da omogoča sproščen in uživaški tek brez hujše gneče.
Kako domačini sprejemajo športni festival? Koliko je lokalnih tekačev?
Sama sicer prihajam iz Brd, a velik del naše širše ekipe je iz Tolmina in okolice. Zato, in zato ker se res trudimo, da festival ustvarjamo skupaj z lokalno skupnostjo, lahko rečem, da ima veliko domačinov tek za svojega. To je naš festival in ko rečem ‘naš’, mislim na Tolmin in severno Primorsko širše. Brez lokalcev ne gre, veliko se jih pridruži ekipi prostovoljcev, nekateri kar na lastno pest organizirajo okrepne postaje ali pa napeljejo vrtno cev z vodo do trase, za osvežitev in pitje. Mislim, da ta trenutek že lahko razkrijem, da bodo letos Tolminska korita imela svojo okrepno postajo za tekače z lokalnimi prigrizki.
Po drugi plati tekači v času festivala zapolnijo lokalne namestitve do zadnje postelje, tekači iz tujine ostanejo tu več kot le eno ali dve noči, lastniki nastanitev pa imajo radi aktivne goste. Potem moram omeniti lokalna podjetja, kot so Hidria, Elektro Primorska, TKK, ITW Metalflex, ETA Cerkno in druga, ki na tek prijavijo celo vojsko svojih zaposlenih in jih tako vzpodbujajo za zdrav način življenja. Mi pa vsako leto podarimo lepo število brezplačnih štartnin lokalnim društvom in institucijam, ki nam tako ali drugače pomagajo pri izvedbi. Tako tečejo zaposleni iz Komunale Tolmin, policije, gorskoreševalne službe, zdravstvenega doma, občine Tolmin, Turizma Dolina Soče. Lepo je, da štartna mesta polnijo tujci, a ob tem ne smemo pozabiti na domačine. Zadovoljiti ene in druge, to je najlepše.
Je I feel Slovenia Soča Outdoor Festival bolj tekmovalen ali bolj dogodek za uživanje v naravi?
Mislim, da je čar trailruna prav v tem, da organizirani dogodki privabijo tako profesionalne športnike kot ljubiteljske tekače. Če primerjam naš tek na primer s smučarskimi skoki ali košarkarsko tekmo – tam tisoči navijajo za peščico najboljših, kar je sicer lepo, ampak a ni še lepše, da lahko vsi skupaj stojijo na štartu in tečejo po istih potkah?
Časovne omejitve imamo dovolj ohlapne, da v cilj pravočasno pridejo tudi tisti, ki se vmes ustavljajo, fotografirajo, tudi hodijo. V tem oziru se mi zdi dvig popularnosti tovrstnih tekov super – tek v naravi je šport za vse. Mogoče je naš tek še nekoliko bolj na strani ljubiteljev in na strani tekačic, smo verjetno eni redkih z izenačenim razmerjem med spoloma. Tudi zato, ker je tek po dolini Soče lep, ‘fotogeničen’ in ker imamo tako osvežujoč prihod v cilj. Ko spremljaš tekače, kako utrujeni zabredejo v mrzlo Tolminko, se zdi, kot da jih ta svežina prerodi. Lepo je, če te ta tekmovalni duh porine malo hitreje, malo višje kot bi se gnal sam.
Za vse, ki pa rajši v miru hodijo, smo pa letos dodali dvodnevni adidas Terrex in Intersport pohod po Juliana Trailu, od Bovca do Tolmina. Vsako leto poskusimo kaj novega. Včasih se prime, včasih pa tudi ne.
Nič ne kaže, da bi se gorsko kolesarska tekma vrnila v program? Kdo je nadomestil kolesarje?
Dolga leta je bil gorskokolesarski maraton nepogrešljiv del festivala. Na tem je zrastel. Zato nam je res žal, da je ta del odpadel, ampak dokler se ne spremenijo določena pravila glede organizacije tovrstnih tekmovanj v naravnem okolju, se bomo morali sprijazniti, čeprav kolesarje res vsi pogrešamo. Ko se kolesarji vrnejo, bomo festival morali raztegniti na dva vikenda (smeh).
Smo pa zaradi tega lahko razširili tek na dva dneva, dodali smo 5- in 50-kilometrski tek, petkov tek izpred muzeja na Tolminski grad, že četrtič pa bo letos del dogodka tudi Parafestival. Ravno 27. junij, sobota, bo mednarodni dan gluhoslepih in s pomočjo Združenja Dlan bomo imeli pravo tekmovanje za gluhoslepe na 500-metrski trasi, seveda s spremljevalci, od štarta do cilja. Dobili bodo štartne številke, medalje, majčke, medalje, vse kot pravi tekači. Si morate misliti, kaj to pomeni nekomu, ki tega v življenju ne bi nikoli doživel?
Z društvom Igraj se z mano pa bomo organizirali druge aktivnosti, gibalno ovirani bodo supali, raftali, se igrali družabne igre. Odzivi so vedno tako lepi, da ta del vključevanja ljudi preprosto hočemo vključiti v naš dogodek.
Vključevanje je tudi del trajnosti, ki je pomemben del festivala, ne?
Trajnost ne pomeni le to, da ne mečeš smeti v naravo. To mislim, da smo že dosegli in prerasli. Ampak tri tisoč tekačev v vsakem primeru na dogodku pusti nek vpliv. Včasih mi učimo in kritiziramo njih, včasih oni nas in če to pomeni korak naprej k manj smetem in manj drugih škodljivih učinkov na naravo, je to super.
Največji korak bi bil, če bi jih čim več prepričali, da za prihod v Tolmin uporabijo javni prevoz ali vsaj delijo prost sedež v avtu, saj smo pri študiji vpliva na okolje, ki ga je naredila mariborska univerza, izvedeli, da je največja črna točka prevoz udeležencev na dogodek.
Moram reči, da smo se veliko naučili lansko leto, ko smo šli prvič v presojo za certifikat Good Events. Tako smo se zdaj tudi trajnosti lotili sistematično, kar bo na dolgi rok moralo dati dobre rezultate. Vsi delamo na tem, da v ponedeljek po festivalu v okolici Tolmina razen lepih spominov, morda kakšnega žulja in lepo uhojenih stezic ne ostane nobenih sledi.
