Od dvomov in izzivov
do uspešne zgodbe

Nikoli več, prvič

Seveda o organizacijskih orodjih, s kakršnimi si pomagamo danes – deljeni dokumenti v oblaku, whatsapp skupine, celo walkie-talkiji – takrat nismo razpolagali. Še več: Janu je tik pred dogodkom, takrat še na lokaciji Na Logu, crknil prenosnik z dokumenti in kontakti. In čeprav so ljudje tekli in kolesarili in bili srečni in veseli, je Jan v nedeljo popoldne izrekel svoj slavni “Nikoli več!” (katerega je ponavljal še devet izvedb, nato pa se sprijaznil, da bi bilo škoda opustiti nekaj, kar se je v tem času tako lepo razvilo).

Medtem ko so nekateri sponzorji držali obljubo in nas tako ali drugače podprli, pa nam je že leta 2014, ko smo se udomačili na najlepšem kotičku na svetu, na Sotočju, ponagajala narava. Onega leta je Slovenijo, tudi Tolminsko, prizadel žledolom; prometni obvoz je potekal direktno mimo našega prizorišča, bilo je nekaj slabe volje in celo en traktor, parkiran preko naše trase, ampak, evo, zdelani in še vedno finačno podhranjeni smo speljali tudi drugo kolesarsko-tekaško žurko v naravi.

“Ne” biciklom, prvič

Če že ne narava, so nam leta 2015 ponagajala, ehm, recimo temu ne čisto jasna pravila glede kolesarjenja po domačih stezicah. Pa smo ugriznili še v ta kamen ter ob tem posredno prispevali k nekaterim zakonodajnim spremembam na področju gorskega kolesarstva. V letu 2016 smo MTB tekmo izvedli na drugi lokaciji, s štartom v Kobaridu, nato pa se škrbasti poklapano strinjali, da enega od dveh stebrov dogodka – kolesarstvo – porušimo. Oziroma ga damo v hibernacijo.

Šele s peto izvedbo, leta 2017, je dogodek prvič stopil na zeleno, dasiravno trhlo in majavo vejo (v vednost in ravnanje vsem, ki znate pomnožiti višino prijavnine s številom udeležencem, češ, to bi pa tudi jaz lahko!). A tudi ta zelena veja se je leta 2020 zlomila, padla v Sočo in, pa-pa, zelena veja! Ja, v času širjenja virusa SARS-CoV-2 smo organizatorji športnih dogodkov potegnili ta kratko, čeprav se boste morebiti strinjali, da bi bilo za obče človeštvo bolje, ako bi namesto ždenja za štirimi stenami – tekli v naravi.

Ni nam bilo lahko, milo rečeno, a po drugi plati nam je bil takrat podarjen čas, ki smo ga med drugim izkoristili za načrtovanje ponovne oživitve gorskega kolesarjenja. Leta 2022 in 2023 so bili tako MTB-jevci spet del dogodka (jeee!), a ne brez zapletov, med drugim se je nekemu heroju zdelo sila inteligentno ponoči spremeniti oznake in kolesarje usmeriti v strmo grapo. Spet smo se bili primorani kolesarjem zahvaliti za sodelovanje in jim pomahati v pozdrav (še vedno upamo, da ne dokončno).

Kar se bere kot tragedija,
to pravzaprav niti slučajno ni.

Obenem smo daljšali kategorije tekov na 5 in preko 40 kilometrov, obiskovalci so lahko plezali, supali, (družinsko) kolesarili in pohajkovali po zgodovinsko zanimivih gričih krog T’mina; več let je bil del programa Parafestival. Število tekačev je raslo v povprečju kar 40 odstotkov na leto (!)na leto, seznam držav, iz katerih so prihajali, je bil vsako leto daljši. Rasla je organizacijska ekipa in se na marsikaterem zlomljenem nohtu in žulju skovala v dobro utečen stroj. Posebej smo lahko ponosni na naš podmladek.

Otroci so proti koncu osnovne šole na Sotočju opravljali (ne)prostovoljno počitniško delo, vsako leto prevzemali večjo odgovornost in od začetnega deljenja medalj postali vodje prijav ali izvedb štartov. Delo na festivalu je postalo pomemben del njihovega življenjepisa. Tako kot je prevzem vodenja dogodka pomembna stopnica za našo Saro Mavrič, ki je z letom 2023 dobila v roke dirigentsko palico in se organizacije lotila na bolj urejen, sistematičen način. Z njeno pomočjo se dogodek odvija mirneje in bolj nadzorovano kot prej, ko smo velikokrat sproti gasili zanetene požare.

Poligon za zelene ideje in navdih za vse

Soča Outdoor Festival, naš prvi (pa ne več edini) in najbolj odrasel športni festival, je postal preizkusni poligon naših idej. Kako narediti tako velik dogodek prijazen do tekačev, do domačinov, do narave? Prvi smo izpolnili smernice za trajnostne dogodke Slovenske turistične organizacije. Ukinili smo plastične kozarčke. Začeli souporabljati material z drugimi organizatorji tekov v Sloveniji in širše. Prilagajali smo urnike, da bi se ognili gneči na stezicah.

Da ne bomo predolgi – kogar zanima, naj prebere ukrepe tukaj.
Skratka, želimo si, da dogodek pušča lepe spomine vsem vpletenim: tekačem in lokalni skupnosti. In da bo narava nudila prostor za sprostitev še generacijam za nami. Zato smo šli pomagat urejat visokogorske pašnike na pobočju Krna ter pogozdovati požgan Kras in zaradi lubadarja prizadete gmajne na Kočevskem.

In kaj nas po vseh teh letih še vedno vleče, da na poletno nedeljo zvečer podiramo, kar smo prej tri dni postavljali?

Če ste kdaj stali na prodnati plaži, kjer tekači z razgretimi mišicami zabredejo v kristalno čisto in pasje mrzlo Tolminko, potem verjetno razumete. To je točka, ki prinese olajšanje. Svežina reke iz misli spere prelit švic in mnoge osebne tegobe. Prešerni nasmehi, ki jih tekači radodarno delijo z vsemi prisotnimi, evo, to je največja nagrada za naporno delo in to je naša motivacija vse od prve izvedbe. Biti del tisočih velikih osebnih zmag, te prvinske sreče, je privilegij. Tu, na Sotočju, to lahko razumeš in začutiš tudi če nisi tekač.

Če bi ta splet toka reke in teka človeka rad začutil tudi ti, vabljen. Kot tekač, navijač ali prostovoljec. Se vidimo!