Dragi tekači, ekipa, prostovoljci, domačini ... Hvala za nepozabnih 10 let!
Napisala: Jana Apih
Kako že gre tisti pregovor? Tek je pol zdravja? Ali smeh je pol zdravja? 2.000 tekačev letošnje izvedbe Soča Outdoor Festivala bi se verjetno težko odločilo. Prav zato se vsako leto v vedno večjem številu prijavljajo na enega najlepših trail tekov daleč naokoli.
Tek po prečudoviti dolini Soče jim vedno privabi tako nasmeh na usta kot tudi spodbudi vse mišice, da še bolj navdušeno poganjajo noge po stezicah ob kristalni reki. Vrhunec ali pa nagrada za vse napore na koncu poplača prav reka. Mrzla, enkrat nizka in drugič visoka pa vedno kristalno čista in vabljiva, ohladi tekače tik pred ciljno črto. Ko se vroča telesa, utrujene mišice in z vtisi razbeljene glave potopijo v Tolminko, nasmehov ne zmanjka in ne zmanjka. Če kdaj potrebujete pravi energy boost in po naključju niste tekači, se prvo soboto v juliju usedite na sotočje rek Tolminke in Soče in zagotovo ga boste doživeli tudi sami. Toliko srečnih ljudi na kupu težko srečate kje drugje. In prav to je bil naš motiv od dneva ena.
Jan je iz Doline Soče, iz Tolmina in to vedno ponosno poudarja. Nad Bovcem si je ustvaril svoj mali raj in kadar rabi mir in odmik na vrtu na Ravnem Lazu prelaga drva ali pa grize kolena po okoliških klancih. Pa vendar si je življenje ustvaril v Ljubljani in pred desetimi leti sva skupaj sedela v prazni pisarni in sanjala GoodPlace sanje. Veliko sva jih z vsemi ostalimi goodplacovci uresničila. A srce ga bo vedno vleklo v dolino reke Soče. Soča Outdoor Festival je zrasel iz te želje in iz še enih sanj, Petrovih. Prijateljstvo, ki sta ga stkala sega v šolske klopi in mladostniške lumparije. Združilo ju je za vedno. Ko sta skupaj sopihala na kolesih, vedno znova občudovala svoj rojstni kraj in se razburjala nad turisti, ki sta jih poleti prevažala po reki, sta natuhtala tudi skupno poslovno priložnost. In rodil se je prvi Soča Outdoor Festival. Že res, da sva oba z Janom prej delala v kongresni agenciji in da nama organizacija dogodkov ni bila tuja, a prva izvedba je bila za vse šok. Udeležencev premalo, da bi pokrili stroške, sponzorji so obljubljali sodelovanje drugo leto, če nas prvo ne bo pokopalo, stroški pa vsak dan večji. V anale bo šla prva noč prvega festivala. Delali smo vse, od šankov do blagajn in noč zaključili uro pred prvimi starti tekov, s pometanjem cigaretnih ogorkov in strganjem žvečilnih gumijev z asfalta.
»Nikoli več!« je ponavljal Jan leto za letom, ko smo ob zaključku festivala s pomočjo družin in prijateljev pospravljali prizorišče in pobirali smeti, nosili klopce in podirali, kar smo dva dni prej z istim trudom postavljali. In potem so prišli odzivi, fotografije, ki so nam vedno znova vrnili voljo.
Toliko srečnih ljudi na enem kupu. Rabili smo pet let, da smo prilezli na zeleno vejo in da je festival začel pokrivati svoje stroške. Vztrajali smo, ker smo imeli podporo skupnosti in ljubezen do te prečudovite narave, ki smo jo želeli na odgovoren način deliti tudi s tistimi, ki jo najbolj cenijo. Tekači in uživači. In smo jih prepričali.
Jan letos ni rekel »Nikoli več!« in tudi tistega pogleda, ki priča, da je pod stresom, ko vsi naredimo vse, da sami rešimo problem samo, da mu ga ne rabimo povedat, ni imel prav velikokrat. Naučili smo se marsikaj. Preizkusili smo še več. Uspešno smo povezali filozofijo GoodPlace in trajnostnega turizma ter festival uporabili tudi za poligon, za testiranje kaj vse lahko tovrstni dogodek naredi, da je bolj trajnosten, bolj okolju in družbi prijazen in s ponosom jih lahko nanizamo res veliko.
Soča Outdoor festival je dogodek z najvišjo lokalno podporo, kar potrjuje res zavidljiva skupina lokalnih prostovoljcev, ki vsako leto spodbuja in usmerja naše tekače ter jih pričaka ob dobro založenih okrepnih postajah, nalije kozarček vode, ponudi banano in spodbudno besedo. So srce festivala in nikoli jim ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za vse. Na festivalu smo, ko se je okrepil s prvo redno zaposlitvijo, z našo super Saro pridobili sistematični pristop in kot prvi dogodek v Sloveniji izpolnili Smernice za trajnostne dogodke, ki jih je pripravila Slovenska turistična organizacija. Vsako leto iščemo in uvajamo nove trajnostne prakse. Kot prvi festival smo umaknili kozarčke za enkratno uporabo na okrepnih postajah in vsem tekačem zagotovili silikonske kozarčke. Letos smo dokončno izrinili vse promocijske letake iz promocijskih vrečk in kreirali virtualno darilno vrečko. S tem smo samo letos zmanjšali uporabo papirja za minimalno 6.000 letakov. Festivalski prostor na široko odpiramo lokalnim ponudnikom in iniciativam. Že dve leti v okviru festivala poteka Parafestival. Tekače na različne načine spodbujamo, da optimizirajo svoj prihod. Lani smo organizirali avtobusne prevoze. Ker pa se je izkazalo, da tekačem komoditeta lastnega avta preveč pomeni, smo letos iskali druge rešitve. Izračunali smo CO2 odtis, ki ga ustvarjamo in skušali poseči na izvore le-tega. Za več kot 30% smo povečali vegetarijanske obroke, vzpostavili nizko ogljični kamp za udeležence, optimizirali delo, … In letos bomo tudi v celoti kompenzirali CO2 odtis, ki ga je festival ustvaril, s pogozdovanjem lani pogorelega Krasa. Kar 25% naših tekačev samih izničilo svoj odtis s prispevkom ob prijavi. Za ostale ga bomo mi. Zbirali in zbrali smo donacije tekačev za Gorsko Reševalno Službo, ki nam vsako leto stoji ob strani. Pot je še dolga ampak pokazali smo, da je mogoče. Festival razumemo tudi kot priložnost in »valilnico«, učilnico. Oder vedno ponudimo tistim Outdoor Freakom, ki so ustvarili pozitivni odtis v Outdoor skupnosti, priložnost za nastop dobijo mladi in perspektivni glasbeniki, iščemo poti kako bi slovenskim startup proizvajalcem športnih rešitev ponudili priložnost za predstavitev in prodajo.
In Soča Outdoor Festival je tudi naša »valilnica«. Mirno lahko rečem, da je ustvarila organizacijski team za katerega je beseda, da smo nanj ponosni, preskromna. Že ko smo si prvo leto lomili zobe ob trdem orehu organizacije, so to z nami počeli tudi naši družinski člani, pa njihovi in naši prijatelji in znanci. Zdelo se je, da vsi, ki nas imajo radi. Zato je treba vztrajati. Ko vidiš koliko ljudi verjame vate, preprosto ne vržeš puške v koruzo. Zame ena najlepših izkušenj festivala so naši otroci. Moj Filip in njegovi prijatelji so že, ko so bili stari 15 let, prvič priskočili na pomoč in z leti je ta skupina postala kot utečen motorček festivala, ki je poskrbel, da je bila pripravljena nepregledna vrsta darilnih vrečic, da je registracija ob prijaznih nasmehih punc za pultom tekla nemoteno in enostavno, da je bilo prizorišče postavljeno in pospravljeno, kosila postrežena, sponzorji zadovoljni, da so starti stekli in da so se tekačem v cilju zasvetile medalje okoli vratu in še in še. Sodelovanje je povezalo tudi njih, zgradili so pozitiven odnos do dela, naučili so se prevzemati odgovornosti in, če jih vprašaš danes, festival smatrajo tudi za svojega. Po desetih letih so odleteli iz gnezda in svoje izkušnje odnesli s seboj, po svetu, v prve službe. In letos je v njihove čevlje stopila nova generacija naših otrok, moja Pia in njene prijateljice, bratranci in sestrične, pa Tinin Egon, naslednji v vrsti sta že Janovi punčki, in zgodba se je ponavlja. Ob koncu, ko so izmučeni nosili še zadnje klopce na kup so bili na svoje delo ponosni in pripadnosti jim nihče več ne more vzeti. Neskončno lepo je nam staršem, da se nekaj v kar verjamemo mi, prenaša naprej in raste dalje.
In tako smo obrnili prvih 10 let. Nepozabno in neponovljivo. Gremo naprej novim zmagam na proti. S takšno ekipo, lokalno skupnostjo in predvsem vami tekači, vem, da jih bo še veliko.
