Tek iz Ljubljane na Triglav

Barbara Trunkelj, Luka Hren in Uroš Kožar so svojo ljubezen do teka obeležili na prav poseben način – odločili so se priteči iz Ljubljanskega gradu na Triglav v manj kot 24 urah. Dva kineziologa in študentka arhitekture so svoj cilj dosegli in se pri tem zabavali. Več o svojem podvigu in pogledih na svet nam bodo zaupali v Bajkah za outdoor frike v petek zvečer, tule pa odgovarjajo na naša klasična vprašanja.

Kakšno je ozadje tega projekta?

Luka:

Saj veste, vsaka neumnost ima svoj izvor. In tudi naša ga ima. Še vedno se živo spominjam, kako je pred slabim letom Toni Vencelj s Prešernovega trga napadel Triglav in ga osvojil v slabih 10 urah. Takrat sem nemudoma klical Uroša in ga vprašal, če je videl kaj mu je uspelo. Oba sva se čudila tej norosti in neverjetnemu času.

Takrat je verjetno prišlo do nezavedne oploditve najine zamisli. Potem … minili so mesci in oba sva pozabila, da sva se o tej ideji menila… če vključim rimo Klemen Klemna, ki ga oba z Urošem rada vključiva v najina tekaška popotovanja, da malce krajša čas, ko nama postane dolgčas.

Po spomladanskem delu sezone se je bližalo poletno zatišje. In ker meni zatišja niso preveč všeč, sva z Urošem obudila idejo, da bi iz Ljubljane tekla na Triglav. Spet na plano privlečeva idejo o teku s »prešerca«. Jasno je, da nisva iz istega tekaškega planeta kot Toni, zato razmišljava bolj o času 15 ur. Da nama ne bo dolgčas, k projektu povabiva še Barbi. Njo ni nikoli težko nagovoriti v takšne stvari, čeprav se ji verjetno še sanja ne kaj jo čaka. Njena najdaljša pretečena razdalja do tega popotovanja je bila 42ka na tekmi 100 milj Istre.

No projekt s “prešerca” smo nato še malo nadgradili (tudi dobesedno – štartali smo iz LJ Gradu) in jo mahnili še čez vsa možna gričevja in hribe že do Triglava.

Zakaj misliš, da si outdoor freek?

Uroš: Po mojem mnenju niti nisem. Meni se zdi, da so stvari, ki jih počnem, čisto normalne. Mogoče pa ravno zato sem outdoor freek.

Luka: Zgodba bi šla lahko tu par let nazaj, ko sem še precej resno igral košarko. Že takrat sem takoj po koncu sezone večino časa preživel zunaj – pohodništvo, plezanje, tek, kolesarjenje,… enkrat sem tudi v enem košarkarskem intervjuju povedal to in je bil prvi komentar pod intervjujem “potem pa si na Kredarici postavi koš in bodi tam”.
Koš in žogo sem kmalu po tem pretežno zamenjal za tekaške superge. In ne menjam več nazaj. Ni ga čez dneve, ko se lahko ure in ure podim po poteh gor in dol ter odkrivam nove še meni nepoznane dele gora.

Barbara: Rada preživljam prosti čas v naravi in se ukvarjam z različnimi športi – tekmo, kolesarjenjem, plezanjem in gorništvom.

Kaj ti pomeni uživanje v outdoor športih?

Luka: Predvsem svobodo, ko se poenostavljeno povedano samo obuješ in greš. Na teh daljših tekaških popotovanjih pa še malce preizkušanje osebnih meja in iskanje nepozabnih dogodivščin.

Uroš: Odklop od vsakdana, rutine … Uživam v situacijah, ko ni vse pod kontrolo in enostavno. In v outdoor športih sem to našel. Situacije, ko grem izven cone udobja in v njih uživam. Mogoče ne vedno trenutno, a na koncu zagotovo. V naravi sem našel medij, kjer lahko po drugi strani tudi iščem svoje meje in jih želim vedno premikati višje. Včasih mi to uspe, spet drugič ne. Ravno v tem je čar.

Barbara: Najbolj mi je všeč svoboda gibanja, razgibanost terena in narava. S športom se ukvarjam zato, ker mi je to najljubša oblika sprostitve.

Tvoje asociacije na dolino Soče?

Luka: Prva asociacija je predvsem edinstvena smaragdna barva Soče ter seveda tudi čudovita narava v oklici te krasne reke. Glede na vedno dobro doživetje na Soča outdoor festivalu, pa ne gre niti brez misli na trail tek.

Uroš: Globoke soteske smaragdne Soče in strma pobočja na vsaki strani. Raj za outdoor športe. Kar kmalu je na seznamu Soča Outdoor Festival, ki vsako leto privabi veliko ljudi, tudi mene.

Barbara: Eden najlepših trail tekov v Sloveniji. Lepa narava in dobra družba.

Kaj lahko pričakujemo na vašem predavanju na dogodku Bajke za outdoor freeke?

Luka: Da boste že iskali prost vikend v juliju, ko bi se lahko odpravili iz Ljubljane na Triglav, saj je pot res zanimiva. In še bolj zanimive so reakcije, ki vas ljudje v koči na Planiki vprašajo od kje ste prišli… in lahko rečete iz Ljubljanskega Gradu 😉

Uroš: Iskreno izpoved treh prijateljev, ki so se nekega petkovega popoldne odpravili iz Ljubljane na Triglav. Zagotovo zadostno mero motivacije, da si takše ali podoben izziv zastavite tudi vi.

Barbara: To bosta povedala Uroš in Luka, ker bom jaz tiho takrat.  Vem pa, da bo ful zanimivo.

Tvoj življenjski moto?

Luka: Hmm, mislim, da ga nimam, ampak če bi ga že iskal bi rekel, da sem še najbližje temu “samo enkrat se živi”. Vedno me pritegnejo nore ideje, ki se jim znam popolnoma predati, da jih speljem do konca.

Uroš: Nimam življenskega mota. Enostavno delam, ali vsaj poskušam delati to, v čemer uživam. Hkrati pa čutim notranji klic, da ljudi okoli sebe navdušujem nad gibanjem. Če uspem prepričati vsaj enega, je moja naloga opravljena.

 

facebook
twitter
instagram
video