Tag: climb

MARKO LUKIĆ, direktor podjetja Lumar ter vrhunski alpinist in športni plezalec

priloga-bivanje-luma_4

Foto: (Mladina)

Lumar Logo

1.   Kdaj je bilo podjetje Lumar ustanovljeno in kako vidite spremembe, ki so se v tem času zgodile na trgu?

Podjetje Lumar je bilo ustanovljeno leta 1992. Smo tehnološko vodilni proizvajalec nizkoenergijskih in pasivnih montažnih objektov, ki je poleg v Sloveniji prisoten še v Avstriji, Italiji, Nemčiji in Švici. Od našega začetka do danes je v montažni gradnji prišlo do velikih sprememb. Iz malopanelnega sistema smo prišli na velikopanelni sistem, še večja sprememba pa je nastopila pri toplotni izolativnosti, saj se je toplotna izolacija iz od 15 do 18 centimetrov povečala na od 30 do 40 centimetrov oziroma 45 centimetrov pri pasivni tehnologiji. Tudi materiali so zdaj drugačni, poudarek je na ekoloških in bio materialih. Vedno več se uporabljajo celulozni kosmiči in lesna vlakna. Velik napredek in razvoj montažne gradnje skozi obdobje je spodbudil tudi razvoj materialov in tehnoloških postopkov, napredovala je tudi sama kakovost izvedbe. Če morebiti v preteklosti ni bilo toliko pozornosti posvečene zrakotesnosti ali montaži stavbnega pohištva po RAL smernicah, si danes ne moremo več predstavljati gradnje nizkoenergijskega ali pasivnega objekta brez upoštevanja teh dejavnikov.

Tudi arhitektura, ki zahteva drugačen pristop, danes močno vpliva na gradnjo montažnih objektov. Pred 20. leti so prevladovale dvokapnice in štirikapnice s »klasično« tipsko arhitekturno zasnovo. Danes montažna gradnja praktično ne pozna omejitev, individualna gradnja z razgibano tlorisno zasnovo in ravnimi strehami predstavlja vedno večji delež v montažni gradnji. Velike steklene površine niso le arhitekturni element, odlične karakteristike zasteklitev omogočajo koriščenje sončne energije tudi za pasivno ogrevanje in pozitivno vplivajo na energijsko bilanco hiše.  Vse to seveda zahteva drugačen pristop in konstrukcijske rešitve. Spremembe so tudi pri ogrevanju; v individualni gradnji je vse večji delež kurilnih naprav, ki izkoriščajo obnovljive vire energije (toplotne črpalke in biomasa). Prezračevalne naprave z rekuperacijo so danes obvezni del vsake pasivne hiše, medtem ko pred dvajsetimi leti o kontroliranem prezračevanju ni bilo govora.

 2.   Podjetje Lumar je na trgu poznano kot vodilno podjetje za gradnjo pasivnih hiš. Kaj pravzaprav pomeni pasivna hiša?

Drži. S konstantnim razvojem naše tehnologije smo leta 2007 prišli do faze, ko nam je uspelo narediti prvo pasivno hišo v Sloveniji, ki je bila izvedena kot prefabricirana hiša in ni bila plod entuziazma individualnih investitorjev. Pomeni, da smo vse detajle, ki so potrebni za pasivno hišo, zelo dobro preučili, bili na številnih izobraževanjih v tujini in vse uspešno prenesli v prakso. In da ne bi ostalo samo pri govorjenju, da gradimo pasivne hiše, kot danes to počne marsikateri proizvajalec, smo našo celotno tehnologijo in detajle Lumar Pasiv Eko certificirali pri Passivhaus inštitutu v Darmstadtu in s tem dvignili letvico za vse ostale ponudnike v Sloveniji. Konec leta 2013 smo uspešno certificirali še konstrukcijski sistem Lumar Pasiv Energy. Danes smo edini slovenski proizvajalec z dvema certificiranima konstrukcijskima sistemoma in pasivno hišo, ki je postavil več kot 50 pasivnih hiš in 3 vrtce v pasivni tehnologiji.

Najbolj znan pogoj za pasivno hišo je, da celoletna poraba energije za ogrevanje ne preseže 15 kilovatnih ur na kvadratni meter. Za laike to pomeni 1,5 litra kurilnega olja na kvadrati meter. Ker pa v pasivnih hišah za ogrevanje uporabljamo toplotno črpalko, strošek ogrevanja 140 kvadratov velike pasivne hiše znaša le približno 50 evrov na leto.

3.   Kakšna je razlika med klasično in pasivno gradnjo (cena, kakovost, čas gradnje)?

Prednosti montažne gradnje pred drugimi načini gradnje so v več pogledih: od bistveno krajšega časa izgradnje hiše, precej bolj »čiste« gradnje pa do jasne vnaprejšnje finančne slike celotne izvedbe. Pri energijsko učinkoviti gradnji pridejo do izraza še druge prednosti montažne gradnje. Predvsem je tukaj treba izpostaviti pravilno projektiranje in obvladovanje detajlov, izvedba katerih je bistvena za doseganje nizkoenergijskega ali pasivnega standarda. Pri montažni gradnji so ti detajli standardizirani in dorečeni že v fazi proizvodnje. Dodatno k temu doprinese še milimetrska natančnost proizvedenih elementov v proizvodni hali. Standardi za doseganje energijsko učinkovite gradnje so enaki ne glede na način gradnje. Da se danes zdi, da je doseganje tega standarda enostavneje v montažni gradnji, pa je bilo vloženega veliko dela in časa v razvoj ter obvladovanje tehnologije in predvsem detajlov.

Prednost nizkoenergijskih in pasivnih hiš Lumar je v tem, da so grajene iz naravnih materialov, kot so les, celuloza in lesni kosmiči, ki zagotavljajo ugodno bivalno okolje. Še posebej to velja za pasivne hiše Lumar, ki z odlično izoliranim toplotnim ovojem poskrbijo za visoko površinsko temperaturo zunanjih konsrtukcij. Ker imajo vse površine v prostoru zelo podobno temperaturo, to občutimo kot prijetno. Ko pa imamo opraviti s slabše izoliranim in netesno grajenim objektom, so temperature obodnih sten in tal različne, kar občutimo kot neprijetno. Govorimo o asimetriji sevanja, ki lahko pri razliki v temperaturi za več kot 5 stopinj Celzija na dolgi rok povzroči tudi zdravstvene težave. Pasivne hiše Lumar zaradi svoje sestave zagotavljajo tudi velik fazni zamik preboja toplote, s čimer ponujajo odlično zaščito pred poletnim pregrevanjem. Dodatna prednost pasivnih hiš Lumar pa je tudi odlična zvočna zaščita, saj stene s svojo debelino izolacije iz celuloze odlično dušijo zvok, k čemur pripomorejo tudi okna s troslojnimi stekli. Sodobne nizkoenergijske in pasivne hiše imajo vgrajen sistem prezračevanja z rekuperacijo, ki zmanjšuje porabo energije za ogrevanje, ob tem pa ima tudi druge prednosti: vedno svež zrak v prostoru, zvočna zaščita, ker odpiranje oken ni potrebno (posebno ugodno na mestih z večjo izpostavljenostjo hrupu), filtriranje prahu, ki bi drugače vstopil v prostor, in tudi zaščita za ljudi z alergijami. Iz povedanega izhaja, da pasivne hiše Lumar združujejo najnovejša dognanja gradbene stroke in s tem dosegajo visoko stopnjo bivalnega ugodja ter izredno nizko porabo energije, kar pomeni, da stroški za ogrevanje znašajo med 70 in 200 evri letno.

Razlika v ceni med klasično in pasivno gradnjo je odvisna od arhitekturne zasnove, v povprečju pa je pasivna hiša za približno 10 odstotkov dražja od klasične. Pri tem pa je treba vedeti, da so v pasivno hišo vgrajeni bistveno boljši materiali, kar ji zagotavlja dolgo življenjsko dobo. Na pasivno gradnjo pa ne smemo gledati le kot na energetsko učinkovito. To je gradnja, ki ponuja predvsem višjo kakovost bivanja. V Lumarju lahko z optimirano in certificirano pasivno tehnologijo pasivno hišo zgradimo na ključ že za manj kot 1000 evrov na kvadratni meter, kar je normalna tržna cena, če upoštevamo, da so vgrajeni toplotna črpalka, prezračevanje z rekuperacijo, boljše stavbno pohištvo …

 4.   Na trgu še vedno prevladuje klasična gradnja. Kaj mislite, zakaj je tako in ali se stvari spreminjajo?

V zadnjih letih smo priča dvigu prepoznavnosti in zavedanja o pasivni in nizkoenergijski gradnji v Sloveniji, kjer ima montažna gradnja veliko prednosti pred klasično. Iz leta v letu se veča delež montažnih objektov v skupnem fondu zgrajenih objektov. K temu so pripomogle številne aktivnosti proizvajalcev, pozitivne zgodbe investitorjev in tudi subvencije Eko sklada. Z večanjem zanimanja in realizacije pasivnih montažnih objektov smo začeli uresničevati obljube o trajnostni in okolju prijazni gradnji, ki v svojem življenjskem ciklu minimalno obremenjuje okolje in ljudem ponuja vrhunsko bivalno ugodje. Subvencije Eko sklada so zelo pozitivna poteza, katere rezultati se bodo kazali tudi v prihodnjih letih. Seveda pa je v današnji krizi težko pričakovati, da bodo kupci gradili pasivne in dobre nizkoenergijske hiše brez spodbud, saj preprosto nimajo kupne moči.

 5.   Kako močna je pri nas konkurenca v gradnji pasivnih hiš?

Na papirju je velika. Podjetij, ki se ukvarjajo s tovrstno gradnjo, je res ogromno, saj so vsi zaslutili poslovno priložnost. Ko pa natančneje pogledamo, kdo gradi prave pasivne hiše, se krog zelo zoži. To sicer ne pomeni, da znamo samo mi narediti pasivno hišo, je pa dejstvo, da imamo že vnaprej rešene vse potrebne detajle in tudi ustrezno jamstvo, da bo zgrajena hiša res pasivna.

 6.   Kako lahko kupec razlikuje zrno od plevela?

Zelo težko. Poiskati mora več ponudnikov in predvsem pregledati nekaj dejstev. Danes vsi proizvajalci trdijo, da delajo najboljše pasivne hiše, a tega ne morejo podpreti s konkretnimi dejstvi. Prva stvar, po kateri mora potrošnik vprašati, je, ali ima proizvajalec certificirano pasivno tehnologijo in detajle. Pridobitev certifikata traja od osem do deset mesecev, izdaja pa ga nemški Passivhaus inštitut, ki je izdelal prvo pasivno hišo na svetu. Pomembno je tudi, da ima podjetje ustrezno izobražene monterje, ki pasivno gradnjo uspešno izvedejo. Tretja pomembna stvar je nadzor kakovosti. Podjetje Lumar je postavilo več kot 50 pasivnih objektov, to je vsaj toliko kot vsi ostali slovenski proizvajalci skupaj. Skozi leta se marsikaj naučiš. Danes ni več pomembno samo to, da znaš pasivno hišo zgraditi, pač pa tudi, da jo znaš zgraditi po takšni ceni, ki so jo potrošniki pripravljeni plačati. Na koncu pa je zelo pomembno tudi, da ima izbrani izvajalec ustrezno bonitetno oceno.

 7.   Lahko rečemo, da gre pri pasivni gradnji vendarle tudi za varstvo okolja. Kaj Vi menite o tem?

Zagotovo lahko to trdimo. V Lumarju je tako že vrsto let v ospredju filozofija trajnostne in okolju prijazne gradnje. V vse naše hiše, tako nizkoenergijske kot pasivne, vgrajujemo le materiale, ki v svoji življenjski dobi najmanj obremenjujejo okolje, uporabljamo tehnologije, ki potrebujejo najmanj energije za ogrevanje, in vzpostavljamo takšno delovno okolje, kjer že v procesu proizvodnje hiše zagotavljamo odlične pogoje dela in tudi tako omejujemo obremenjevanje okolja. Zakaj? Ker želimo, da bodo tudi naši zanamci spoznavali in videli zelene lepote, ki jih naša dežela ponuja.

 8.   Večina Vas pozna kot direktorja podjetja Lumar, ste pa tudi vrhunski alpinist s kar nekaj prestižnimi vzponi in nagradami. Kako ste začeli?

Ko sem še zelo majhen prvič šel v hribe s šolskim planinskim krožkom in zagledal plezalce v steni, je naredilo klik, ljubezen na prvi pogled. Zelo močna je bila. Preprosto vedel sem, da to želim početi. Energija je bila neverjetno močna in neusahljiva, vir idej, ki te žene, pa niti ne veš, zakaj. Na začetku gre morda za samopotrditev, pozneje pa gotovo za soočanje samega s sabo, iskanje svojih meja. Koliko blizu roba psihofizičnih zmožnosti se lahko giblješ.

9.   Še plezate? Ali povezujte plezanje/alpinizem z vsakdanjim življenjem?

Še, vendar veliko manj kot včasih ali bi si sam želel. Plezanje je način življenja in svojevrstna obsedenost. Ko plezaš zahtevnejšo smer, si osredotočen samo na naslednji gib. V glavi ni prostora za nič drugega. Tako kot pri plezanju sem tudi v poslu perfekcionist, obseden z detajlom. Pa še ena stvar je povezana s plezanjem: na dolgi rok spoznaš, da je delo tisto, kar ti zagotavlja uspeh. Če celo zimo treniraš in se odpoveduješ, boš spomladi pri plezanju uspešen, sicer ne. Enako je v poslu. Brez dela ni uspeha. Ni bližnjic. Pa še nekaj je umetnost: znati se ustaviti, ko ti gre najboljše. Ko ti gre pri plezanju odlično, sploh če govorimo o alpinizmu, je treba najbolj zategniti ročno zavoro, sploh ker se ti v nekem trenutku zazdi, da meja ni. Enako je v podjetništvu. Ko podjetje najbolj teče, moraš znati zategniti ročno, kar ni lahko, ker te vse vleče k več in še več. Ne v plezanje ne v poslu ni dobro, da te odnese. Obvladaš mogoče eno veščino, obstaja pa še na milijone stvari, pri katerih si butelj. Zadev ne smeš jemati vehementno, z miselnostjo, da si v vsem najboljši.

 10. Lahko naštejete nekaj svojih najboljših vzponov?

Naštevanje najboljših vzponov je vedno težko vprašanje, kajti prednost alpinizma v primerjavi z drugimi športi je ta, da pri plezanju ne gre samo za čisti športni dosežek, ampak je veličina plezanja tista oz. tisto, kar je pri plezanju pomembno zame; da gre ob športnem dosežku za globino doživetja. Zato ni nujno, da so najboljši vzponi tudi tisti, ki so najtežji. Pa vendar bi zagotovo pri svojem plezanju izdvojil tiste, ki meni osebno največ pomenijo. To je z začetka moje kariere, tista prva prava 10, tako imenovana smer Kanal im Rücken legendarnega Wolfganga Güllicha, potem eden izmed redkih zgodnjih vzponov Punks in the Gym v Avstraliji, ki jo je prav tako preplezal zagotovo najboljši plezalec tistega časa, Wolfgang Güllich. Kasneje pa je sledila legendarna Just do it v Franciji z oceno 8C+. S področja alpinizma pa so to zagotovo vzponi skupaj z Miho Praprotnikom in Janezom Jegljičem v Patagoniji, v zadnjem času pa moj zadnji kakovosten vzpon smer No Siesta v francoskih Alpah pozimi. Prav visoko pri meni kotirajo tudi vsi vzponi v Dolomitih, saj pri vseh gre za prve slovenske proste ponovitve, to so francoska Diretissima v Veliki Cini in še kar nekaj drugih.

11. Imate kakšno zanimivo zgodbo s plezanja/odprave?

Seveda je teh zgodb dobesedno nešteto. Predvsem so vse v meni pustile globok pečat, zato bi bilo krivično izdvojiti samo eno. Zame so to zgodbe o zelo globokem tovarištvu, o vrednotah, ki jih v vsakdanjem svetu vse manj spoznavamo. Gre za zgodbe plemenitih ljudi, ki so bili na začetku tujci, po nekaj sekundah pa se ti je že zdelo, kot da se poznaš celo življenje.

 12. Na letošnjem Soča Outdoor Festivalu bo tudi balvanska tekma v plezanju. Koliko osebnih izkušenj imate z balvanskim plezanjem?

Z balvanskim plezanjem imam sorazmerno malo izkušenj. Med mojo kariero je bilo balvansko plezanje videno kot vzporedni trening ali pa zabava tistim resnejšim vzponom. Zagotovo pa nekaj izkušenj imam. Preplezal sem legendaren in ob njegovem nastanku najtežavnejši balvan, to je Midnight Lightning v dolini Yosemiti. Seveda pa je danes zahtevnost tega balvana na ravni hobi plezalcev, v sedemdesetih pa je veljal za najtežji preplezan kos skale na svetu. Tudi okoli Mdnight Lightning je toliko spletenih zgodb, da ko se mu že približuješ, s samo svojo obliko naredi velik vtis.

 13. Kakšna se Vam zdi trenutna slovenska plezalna scena (tekmovalci, kakovost, klubi)?

Trenutna slovenska plezalna scena je vrhunska. Je na tako visoki ravni, kot si v mojem času niti nismo mogli predstavljati. Danes imamo celo plejado deklet in fantov, ki plezajo v svetovni špici, in to kljub temu da nimajo tako dobrih pogojev kot marsikdo v tujini. Mislim, da je plezanje tako čist šport, da bi si zaslužil bistveno več podpore. Na neki način je plezanje identifikacijski šport tega naroda. Veliko plezalnih zgodb Slovencev je povezanih z narodno identiteto, kot je bil odkup Jakoba Aljaža, vrha Triglava, od Nemcev, ves narodnosti boj, ki se odvijal v slovenskih hribih, in tudi slovenski vzponi v Himalaji so postavili Slovence v tem športu v sam vrh v svetovnem merilu. Tisti, ki poznajo plezanje, vedo, da imajo Slovenci v svetovnem prostoru visoko mesto.

 14. Videli smo Vas tudi na kolesu. Ali je to Vaš nov hobi ali se že dlje ukvarjate tudi s tem?

S kolesom se malo aktivneje ukvarjam zadnjih nekaj let, ko mi zmanjkuje časa za plezanje. Plezanje namreč zahteva veliko časa, istočasno pa se mi pri aktivnem plezanju obnovijo stare poškodbe. Zato sem nov izziv našel v kolesarjenju, ki je na neki način zame zelo podoben plezanju, saj si tudi tukaj najdem kakšno zahtevno singlco v okolici Maribora ali drugje, ki jo moram kar nekajkrat izpeljati, preden mi jo uspe zvoziti. In na neki način sem našel stvar, ki me zelo izpopolnjuje.

 15. Poznate Dolino Soče? Kakšna je Vaša prva asociacija na besedo Soča?

Ko slišim besedo Soča, se spomnim na dve stvari, čistost in Simona Gregorčiča.

 16. Vaš najljubši kraj za trening & dopust v posameznih letnih časih?

Poleti so to Dolomiti, pozimi centralne Alpe okoli Chamonixa, v vmesnem obdobju pa Osp na Primorskem.

 17. Kaj pričakujete od Soča Outdoor Festivala 2014?

Od Soča Outdoor Festivala pričakujem športno zabavo v prelepem okolju.

 18. Glede na to, da ste vrhunski športnik z veliko izkušnjami, imate gotovo kakšen dober športni nasvet za vse naše tekmovalce. Bi nam zaupali kakšnega?

Seveda je najtežje deliti nasvete ljudem, vrhunskim športnikom, ki so že sami po sebi zrele osebe, prav posebni ljudje. Pa vender … Najbolj grizi takrat, ko ti gre najslabše, in za trenutek obstoj in uživaj v uspehu, ko ti gre najboljše.

 19. Vaš življenjski moto?

Živeti najbolje!

IMG_1998 No Siesta_Andrej 0711

facebook
twitter
instagram
video