Lifestyle

USPEŠNA ALPINISTA, KI OSVAJATA NAJVIŠJE VRHOVE SVETA V SVOJEM SLOGU

meroiok_2235926_677405

 

Nives Meroi in Roman Benet sta imeni, za kateri je gotovo vsaj slišal vsak alpinist in ljubitelj gora, pa tudi marsikdo, ki z alpinizmom nima nič skupnega. Sta človeka, alpinista, ki se na svoji plezalni in tudi življenjski poti skupaj podajata proti ciljem in jih tudi uspešno dosegata.

Nives je po rodu Italijanka iz Bergama, Roman pa je zamejski Slovenec iz Trbiža, ki je svoje otroštvo preživel ob vznožju mogočnih gora nad Belopeškimi jezeri. Morda tudi zato ni tako čudno, da je njegova ljubezen do gora tako močna in ga spremlja vse življenje.

Sta plezalca, alpinista, ki plezata zaradi sebe, tj. zase in za svoj užitek. Tudi na odprave odhajata brez večjih besed.

Tako je. Najino plezanje ni pogojeno z mediji in sponzorji. Gotovo imava zaradi najinega sloga manj možnosti za pridobivanje sredstev, saj sponzorjev neodmevno plezanje navadno ne zanima. Svojih dosežkov ne oglašujeva, zato se tudi manj pojavljava v medijih, posledično pa sponzorji od tega nimajo kaj dosti. Za to medijsko dobo tako plezanje gotovo ni pravo. Alpinizem, sploh himalajizem, je vse bolj povezan z neke vrste turizmom, s tem pa tudi z mediji, informiranjem in oglaševanjem. Midva pa nimava projekta, ki bi ga vnaprej prodala. Izbrala sva svoj slog plezanja. Velika prednost najinega pristopa je neobremenjenost z mediji, posledično pa tudi večja sproščenost.

96246308

Vajin slog plezanja je poseben. V čem se razlikuje od t. i. tipičnega plezanja oz. vzponov na najvišje vrhove sveta?

Izbrala sva svoj način plezanja: posnemava plezanje v Alpah, čeprav to ni pravi alpski način. Na gore se vzpenjava by fair mens, s čimer najmanj obremeniva goro. Torej, brez uporabe dodatnega kisika, brez pomoči višinskih nosačev in brez vnaprej postavljenih višinskih taborov, brez fiksnih vrvi. S tem močno preizkušaš samega sebe, hkrati pa si pošten tudi do gore.

Imata svoja pravila vzpenjanja na goro, jih je veliko?

Bistvo ni v tem, koliko pravil imaš, ampak v tem, da se jih držiš. Če denimo naletiš na fiksno vrv, se je pač ne dotakneš. Pomembno je, da vsak pošteno pove, kako je splezal na goro. Nasprotno od tega, kar danes zahtevajo mediji. Pri teh je pomembno, da vrh osvojiš, nikogar pa ne zanima, kako.

Morda tudi zato danes toliko nesreč v alpinizmu. Te so tako rekoč sestavni del alpinizma, med njimi tudi smrtne. Kaj menita o tem, je alpinizem res tako nevaren ali na to močno vpliva tudi človek sam?

Za nesreče smo vedno krivi sami, gora pri tem nima nič. Vedno namreč sami odgovarjamo za svoje odločitve in dejanja. Včasih narava ni naklonjena našim odločitvam. Gora te uči in ti nudi možnost izbire, ti pa ti tisti, ki se odloči, svobodno. Bolje je prej odnehati, kot da bi bilo kasneje prepozno. Če veliko hodiš v hribe, postopoma razviješ občutek za nevarnost in zato veš, kdaj ne smeš čez rob. In tu ima svojo vlogo tudi pritisk: če si obremenjen, je več možnosti, da greš čez ta rob. Pričakovanja drugih so (pre)velika. Sama misliva, da je ta občutek za nevarnost in mejo nama že nekajkrat rešil življenje.

Nesreča pa tudi pri vama ni vedno počivala.  Februarja 2008 si je Nives na Makaluju zlomila nogo, ker jo je prevrnil sunek vetra. Kakšno je bilo reševanje v danih pogojih in na takšni višini?

Ko se zdaj spomnim na to, se mi zdi kar malo smešno. Nesreča se je zgodila tik pred zgornjim taborom, na višini okrog 5400 metrov, kjer smo se dobili z obema kuharjema. Slednja pa sta bila v bazi že 40 dni in zato preutrujena, da bi pomagala. Zato je bilo vse na nama z Luco – morala sva jo nesti okoli 15 kilometrov gor in dol po ledeniku. To je bil vsekakor večji uspeh, kot če bi dosegel vrh gore. Nesla sva jo do baznega tabora in upala, da jo bo tam pobral helikopter. A zaradi močnega vetra to ni bilo mogoče, hkrati pa tudi nosači niso mogli do nas, ker je nižje precej snežilo in bi do nas potrebovali šest dni. Na srečo je bila posadka v ruskem helikopterju dovolj drzna in je prostovoljno priletela ter nas prepeljala v Katmandu. A polet v slabi vidljivosti in močnem vetru je bil res grozljiv.

Tudi Roman je imel težave, in sicer med vzponom na Kangčendzengo leta 2009, ko se mu je zdravje nenadoma poslabšalo. Nives je predlagala takojšen sestop, s čimer se je Roman strinjal. To je bila ena od modrih odločitev, ki vaju je morda obdržala na tem robu, kajne?

Odločitev o umiku je bila sprejeta v trenutku. Za oba je namreč najpomembnejše, da se vrneva domov in da ne tvegava več, kot je treba. Zdravje se mu je nato resno poslabšalo, tako da je bila to res zelo dobra odločitev. Izkazalo se je, da gre za hudo aplazijo. In tako se je začel vzpon na petnajsti osemtisočak. Odločila sva se, da če sva jih preplezala enajst, bova skupaj premagala tudi petnajstega, kakor sva ga poimenovala. Sicer prva presaditev kostnega mozga ni uspela, a na srečo je bil darovalec pripravljen ponovno poskusiti in druga presaditev je bila uspešna. Zdravljenje in okrevanje sta trajala dve leti. Januarja 2011 je bila druga presaditev, oktobra pa sva šla že v Himalajo na poskusno turo na Mera Peak. Spomladi naslednjega leta pa ponovno na Kangčendzengo.

63048222

 Sta vrh tokrat dosegla?

Takrat sva se tja odpravila s še dvema prijateljema. Vreme je bilo krasno in prišli smo do zadnjega tabora, ponoči pa smo odšli proti vrhu. Ko se je zdanilo, se nam nekaj ni zdelo v redu. A bili smo previsoko, da bi se preusmerili. Tako smo pač »pristali« na Srednjem vrhu, visokem 8482 metrov, namesto na glavnem. Napako smo naredili, ker zvečer nismo preverili poteka smeri.

Torej vas ta vrh še čaka in se bosta ponovno podala na vzpon?

Upava, da ja.

Vajine sanje so bili tudi vzponi na Daulagiri, K2 in Mt. Everest.

Ja, to so gore, na katere sva oba zelo navezana in vzpon nanje so bile dolgo najine življenjske sanje, ki sva jih uresničila v sezoni 2006/2007.

Alpinisti pogosto govorijo tudi o halucinacijah in nadzemskih doživetjih. Sta tudi vidva kdaj doživela kakšno podobno izkušnjo?

Midva halucinacij nisva imela. Halucinacije so posledica izčrpanosti, spremenjene percepcije.

Morda pride že do lažjega možganskega edema. Če si izčrpan, možgani delujejo zelo počasi. To je posledica utrujenosti. V gorah je tudi manj kisika in na nekatere to močneje vpliva. Na višinah zato človek velikokrat postane tudi bolj religiozen. Konec koncev pa so gore božanstva.
Kaj pa ženske v alpinizmu? Imamo zelo uspešne alpinistke: Edurne Pasaban in Gerlinde Kaltenbrunner sta imeli približno toliko doseženih vrhov osemtisočakov, kar je seveda veliko. Imamo pa tudi take, ki mečejo slabo luč ne le na ženske, ampak tudi na alpinizem na sploh, denimo Korejko Oh Eun Sun in njen poskus prevare pri vzponu na Kangčendzengo.

Ni pomembno, ali je Korejka prišla na vrh ali tik pod vrh. Pomembnost ženskega alpinizma v Himalaji se je izgubila že prej, ko so ženske zapravile možnost, da bi v alpinizmu naredile kaj svojega. Lahko bi namreč vpeljale svoj način, pa ga niso, ampak so se prilagodile slabšemu delu moškega alpinizma. Vsekakor pa alpinizem ni tekma in tudi ženske ne tekmujemo v osvajanju vseh osemtisočakov.

 Kaj pa slovenske alpinistke, denimo Irena Mrak in Mojca Švajger? Viki Grošelj je njun vzpon v Diamirski steni Nanga Parbata označil za enega največjih uspehov ženskega alpinizma v Himalaji.

To je res velik uspeh. Alpinistki sta dosegli rob stene; nista šli na stran, kamor večina drugih. Sicer tisti del ni bil tako tehnično zahteven, vendar je bil nekaj  novega. Poleg tega je to zelo nevarna smer, njun pristop pa pozitiven.

Nives, tudi vi ste absolutno ena izmed najuspešnejših alpinistk, in to v svetovnem merilu. Med drugim vas je predsednik Republike Italije Giorgio Napolitano ob mednarodnem dnevu žena kot izredno športnico in alpinistko odlikoval z redom za zasluge (Commendatore della Repubblica).

Ja, to priznanje me je zelo presenetilo in mi je veliko pomenilo oz. je bilo zelo pomembno, ker sem bila v družbi žensk, uspešnih na različnih področjih.

41682545

Veliko ljudi vaju pozna tudi po nizu hitrih vzponov na kar tri osemtisočake v le dvajsetih dneh. Kako vama je fizično to sploh uspelo, kakšni treningi so potrebni za tak dosežek?

Na taki višini je dobra fizična pripravljenost zelo pomembna, a psihična ima tu skoraj pomembnejšo vlogo. Plezala sva že s prijatelji, ki so bili telesno bolje pripravljeni od naju, a so na veliki višini odpovedali. Vzpon na osemtisočak je lahko zelo dolg, včasih moraš čakati, zmanjkuje ti volje. Seveda je pomemben tudi trening, pomembna je odlična telesna pripravljenost, da se hitro pomikaš, hitro reagiraš in si zato manj časa na višini. Tudi nekaj dispozicije mora biti za to.  Tu je najpomembnejše, da sta telo in psiha v harmoniji, saj le tako lahko na taki višini deluješ odlično in ti uspe, kar je uspelo nama.

Kljub vsemu pa ne osvajata le najvišjih vrhov našega planeta, pač pa sta zelo dejavna tudi na drugih področjih. Kaj še počneta?

Aktivno se ukvarjava tudi s športnim plezanjem, z lednim plezanjem in ekstremnim smučanjem. Rada tudi raziskujeva nova obzorja v vedno bolj oddaljenih krajih, kjer je zrak redek in korak ni več tako lahkoten; vsak korak tu namreč postane izreden napor volje.

 63048222

  Nives in Roman sta v Alpah preplezala številne zahtevne smeri, med katerimi izstopata prva zimska ponovitev Piussijeve smeri v Malem Koritniškem Mangartu in prva zimska ponovitev Božjihpolic v Višu. Uspešen vzpone pa sta opravila tudi v Andih, Himalaji in Karakorumu, najodmevnejši pa je bil njun podvig leta 2003, ko sta v dvajsetih dneh stopila na vrhove treh najvišjih vrhov sveta od štirinajstih (Gašerbrum II, Gašerbrum I in Broad Peak). Njuna naveza je bila druga na svetu, ki ji je tak podvig uspel, Nives pa je prva ženska v zgodovini plezanja, ki je to uresničila. Stala sva na vrhovih enajstih osemtisočakov, do konca zbirke jima tako ostajajo še trije. Če jima to uspe, bosta prvi par, ki bi mu uspel vzpon na toliko osemtisočakov. 

 

montura_logo

MARKO LUKIĆ, direktor podjetja Lumar ter vrhunski alpinist in športni plezalec

priloga-bivanje-luma_4

Foto: (Mladina)

Lumar Logo

1.   Kdaj je bilo podjetje Lumar ustanovljeno in kako vidite spremembe, ki so se v tem času zgodile na trgu?

Podjetje Lumar je bilo ustanovljeno leta 1992. Smo tehnološko vodilni proizvajalec nizkoenergijskih in pasivnih montažnih objektov, ki je poleg v Sloveniji prisoten še v Avstriji, Italiji, Nemčiji in Švici. Od našega začetka do danes je v montažni gradnji prišlo do velikih sprememb. Iz malopanelnega sistema smo prišli na velikopanelni sistem, še večja sprememba pa je nastopila pri toplotni izolativnosti, saj se je toplotna izolacija iz od 15 do 18 centimetrov povečala na od 30 do 40 centimetrov oziroma 45 centimetrov pri pasivni tehnologiji. Tudi materiali so zdaj drugačni, poudarek je na ekoloških in bio materialih. Vedno več se uporabljajo celulozni kosmiči in lesna vlakna. Velik napredek in razvoj montažne gradnje skozi obdobje je spodbudil tudi razvoj materialov in tehnoloških postopkov, napredovala je tudi sama kakovost izvedbe. Če morebiti v preteklosti ni bilo toliko pozornosti posvečene zrakotesnosti ali montaži stavbnega pohištva po RAL smernicah, si danes ne moremo več predstavljati gradnje nizkoenergijskega ali pasivnega objekta brez upoštevanja teh dejavnikov.

Tudi arhitektura, ki zahteva drugačen pristop, danes močno vpliva na gradnjo montažnih objektov. Pred 20. leti so prevladovale dvokapnice in štirikapnice s »klasično« tipsko arhitekturno zasnovo. Danes montažna gradnja praktično ne pozna omejitev, individualna gradnja z razgibano tlorisno zasnovo in ravnimi strehami predstavlja vedno večji delež v montažni gradnji. Velike steklene površine niso le arhitekturni element, odlične karakteristike zasteklitev omogočajo koriščenje sončne energije tudi za pasivno ogrevanje in pozitivno vplivajo na energijsko bilanco hiše.  Vse to seveda zahteva drugačen pristop in konstrukcijske rešitve. Spremembe so tudi pri ogrevanju; v individualni gradnji je vse večji delež kurilnih naprav, ki izkoriščajo obnovljive vire energije (toplotne črpalke in biomasa). Prezračevalne naprave z rekuperacijo so danes obvezni del vsake pasivne hiše, medtem ko pred dvajsetimi leti o kontroliranem prezračevanju ni bilo govora.

 2.   Podjetje Lumar je na trgu poznano kot vodilno podjetje za gradnjo pasivnih hiš. Kaj pravzaprav pomeni pasivna hiša?

Drži. S konstantnim razvojem naše tehnologije smo leta 2007 prišli do faze, ko nam je uspelo narediti prvo pasivno hišo v Sloveniji, ki je bila izvedena kot prefabricirana hiša in ni bila plod entuziazma individualnih investitorjev. Pomeni, da smo vse detajle, ki so potrebni za pasivno hišo, zelo dobro preučili, bili na številnih izobraževanjih v tujini in vse uspešno prenesli v prakso. In da ne bi ostalo samo pri govorjenju, da gradimo pasivne hiše, kot danes to počne marsikateri proizvajalec, smo našo celotno tehnologijo in detajle Lumar Pasiv Eko certificirali pri Passivhaus inštitutu v Darmstadtu in s tem dvignili letvico za vse ostale ponudnike v Sloveniji. Konec leta 2013 smo uspešno certificirali še konstrukcijski sistem Lumar Pasiv Energy. Danes smo edini slovenski proizvajalec z dvema certificiranima konstrukcijskima sistemoma in pasivno hišo, ki je postavil več kot 50 pasivnih hiš in 3 vrtce v pasivni tehnologiji.

Najbolj znan pogoj za pasivno hišo je, da celoletna poraba energije za ogrevanje ne preseže 15 kilovatnih ur na kvadratni meter. Za laike to pomeni 1,5 litra kurilnega olja na kvadrati meter. Ker pa v pasivnih hišah za ogrevanje uporabljamo toplotno črpalko, strošek ogrevanja 140 kvadratov velike pasivne hiše znaša le približno 50 evrov na leto.

3.   Kakšna je razlika med klasično in pasivno gradnjo (cena, kakovost, čas gradnje)?

Prednosti montažne gradnje pred drugimi načini gradnje so v več pogledih: od bistveno krajšega časa izgradnje hiše, precej bolj »čiste« gradnje pa do jasne vnaprejšnje finančne slike celotne izvedbe. Pri energijsko učinkoviti gradnji pridejo do izraza še druge prednosti montažne gradnje. Predvsem je tukaj treba izpostaviti pravilno projektiranje in obvladovanje detajlov, izvedba katerih je bistvena za doseganje nizkoenergijskega ali pasivnega standarda. Pri montažni gradnji so ti detajli standardizirani in dorečeni že v fazi proizvodnje. Dodatno k temu doprinese še milimetrska natančnost proizvedenih elementov v proizvodni hali. Standardi za doseganje energijsko učinkovite gradnje so enaki ne glede na način gradnje. Da se danes zdi, da je doseganje tega standarda enostavneje v montažni gradnji, pa je bilo vloženega veliko dela in časa v razvoj ter obvladovanje tehnologije in predvsem detajlov.

Prednost nizkoenergijskih in pasivnih hiš Lumar je v tem, da so grajene iz naravnih materialov, kot so les, celuloza in lesni kosmiči, ki zagotavljajo ugodno bivalno okolje. Še posebej to velja za pasivne hiše Lumar, ki z odlično izoliranim toplotnim ovojem poskrbijo za visoko površinsko temperaturo zunanjih konsrtukcij. Ker imajo vse površine v prostoru zelo podobno temperaturo, to občutimo kot prijetno. Ko pa imamo opraviti s slabše izoliranim in netesno grajenim objektom, so temperature obodnih sten in tal različne, kar občutimo kot neprijetno. Govorimo o asimetriji sevanja, ki lahko pri razliki v temperaturi za več kot 5 stopinj Celzija na dolgi rok povzroči tudi zdravstvene težave. Pasivne hiše Lumar zaradi svoje sestave zagotavljajo tudi velik fazni zamik preboja toplote, s čimer ponujajo odlično zaščito pred poletnim pregrevanjem. Dodatna prednost pasivnih hiš Lumar pa je tudi odlična zvočna zaščita, saj stene s svojo debelino izolacije iz celuloze odlično dušijo zvok, k čemur pripomorejo tudi okna s troslojnimi stekli. Sodobne nizkoenergijske in pasivne hiše imajo vgrajen sistem prezračevanja z rekuperacijo, ki zmanjšuje porabo energije za ogrevanje, ob tem pa ima tudi druge prednosti: vedno svež zrak v prostoru, zvočna zaščita, ker odpiranje oken ni potrebno (posebno ugodno na mestih z večjo izpostavljenostjo hrupu), filtriranje prahu, ki bi drugače vstopil v prostor, in tudi zaščita za ljudi z alergijami. Iz povedanega izhaja, da pasivne hiše Lumar združujejo najnovejša dognanja gradbene stroke in s tem dosegajo visoko stopnjo bivalnega ugodja ter izredno nizko porabo energije, kar pomeni, da stroški za ogrevanje znašajo med 70 in 200 evri letno.

Razlika v ceni med klasično in pasivno gradnjo je odvisna od arhitekturne zasnove, v povprečju pa je pasivna hiša za približno 10 odstotkov dražja od klasične. Pri tem pa je treba vedeti, da so v pasivno hišo vgrajeni bistveno boljši materiali, kar ji zagotavlja dolgo življenjsko dobo. Na pasivno gradnjo pa ne smemo gledati le kot na energetsko učinkovito. To je gradnja, ki ponuja predvsem višjo kakovost bivanja. V Lumarju lahko z optimirano in certificirano pasivno tehnologijo pasivno hišo zgradimo na ključ že za manj kot 1000 evrov na kvadratni meter, kar je normalna tržna cena, če upoštevamo, da so vgrajeni toplotna črpalka, prezračevanje z rekuperacijo, boljše stavbno pohištvo …

 4.   Na trgu še vedno prevladuje klasična gradnja. Kaj mislite, zakaj je tako in ali se stvari spreminjajo?

V zadnjih letih smo priča dvigu prepoznavnosti in zavedanja o pasivni in nizkoenergijski gradnji v Sloveniji, kjer ima montažna gradnja veliko prednosti pred klasično. Iz leta v letu se veča delež montažnih objektov v skupnem fondu zgrajenih objektov. K temu so pripomogle številne aktivnosti proizvajalcev, pozitivne zgodbe investitorjev in tudi subvencije Eko sklada. Z večanjem zanimanja in realizacije pasivnih montažnih objektov smo začeli uresničevati obljube o trajnostni in okolju prijazni gradnji, ki v svojem življenjskem ciklu minimalno obremenjuje okolje in ljudem ponuja vrhunsko bivalno ugodje. Subvencije Eko sklada so zelo pozitivna poteza, katere rezultati se bodo kazali tudi v prihodnjih letih. Seveda pa je v današnji krizi težko pričakovati, da bodo kupci gradili pasivne in dobre nizkoenergijske hiše brez spodbud, saj preprosto nimajo kupne moči.

 5.   Kako močna je pri nas konkurenca v gradnji pasivnih hiš?

Na papirju je velika. Podjetij, ki se ukvarjajo s tovrstno gradnjo, je res ogromno, saj so vsi zaslutili poslovno priložnost. Ko pa natančneje pogledamo, kdo gradi prave pasivne hiše, se krog zelo zoži. To sicer ne pomeni, da znamo samo mi narediti pasivno hišo, je pa dejstvo, da imamo že vnaprej rešene vse potrebne detajle in tudi ustrezno jamstvo, da bo zgrajena hiša res pasivna.

 6.   Kako lahko kupec razlikuje zrno od plevela?

Zelo težko. Poiskati mora več ponudnikov in predvsem pregledati nekaj dejstev. Danes vsi proizvajalci trdijo, da delajo najboljše pasivne hiše, a tega ne morejo podpreti s konkretnimi dejstvi. Prva stvar, po kateri mora potrošnik vprašati, je, ali ima proizvajalec certificirano pasivno tehnologijo in detajle. Pridobitev certifikata traja od osem do deset mesecev, izdaja pa ga nemški Passivhaus inštitut, ki je izdelal prvo pasivno hišo na svetu. Pomembno je tudi, da ima podjetje ustrezno izobražene monterje, ki pasivno gradnjo uspešno izvedejo. Tretja pomembna stvar je nadzor kakovosti. Podjetje Lumar je postavilo več kot 50 pasivnih objektov, to je vsaj toliko kot vsi ostali slovenski proizvajalci skupaj. Skozi leta se marsikaj naučiš. Danes ni več pomembno samo to, da znaš pasivno hišo zgraditi, pač pa tudi, da jo znaš zgraditi po takšni ceni, ki so jo potrošniki pripravljeni plačati. Na koncu pa je zelo pomembno tudi, da ima izbrani izvajalec ustrezno bonitetno oceno.

 7.   Lahko rečemo, da gre pri pasivni gradnji vendarle tudi za varstvo okolja. Kaj Vi menite o tem?

Zagotovo lahko to trdimo. V Lumarju je tako že vrsto let v ospredju filozofija trajnostne in okolju prijazne gradnje. V vse naše hiše, tako nizkoenergijske kot pasivne, vgrajujemo le materiale, ki v svoji življenjski dobi najmanj obremenjujejo okolje, uporabljamo tehnologije, ki potrebujejo najmanj energije za ogrevanje, in vzpostavljamo takšno delovno okolje, kjer že v procesu proizvodnje hiše zagotavljamo odlične pogoje dela in tudi tako omejujemo obremenjevanje okolja. Zakaj? Ker želimo, da bodo tudi naši zanamci spoznavali in videli zelene lepote, ki jih naša dežela ponuja.

 8.   Večina Vas pozna kot direktorja podjetja Lumar, ste pa tudi vrhunski alpinist s kar nekaj prestižnimi vzponi in nagradami. Kako ste začeli?

Ko sem še zelo majhen prvič šel v hribe s šolskim planinskim krožkom in zagledal plezalce v steni, je naredilo klik, ljubezen na prvi pogled. Zelo močna je bila. Preprosto vedel sem, da to želim početi. Energija je bila neverjetno močna in neusahljiva, vir idej, ki te žene, pa niti ne veš, zakaj. Na začetku gre morda za samopotrditev, pozneje pa gotovo za soočanje samega s sabo, iskanje svojih meja. Koliko blizu roba psihofizičnih zmožnosti se lahko giblješ.

9.   Še plezate? Ali povezujte plezanje/alpinizem z vsakdanjim življenjem?

Še, vendar veliko manj kot včasih ali bi si sam želel. Plezanje je način življenja in svojevrstna obsedenost. Ko plezaš zahtevnejšo smer, si osredotočen samo na naslednji gib. V glavi ni prostora za nič drugega. Tako kot pri plezanju sem tudi v poslu perfekcionist, obseden z detajlom. Pa še ena stvar je povezana s plezanjem: na dolgi rok spoznaš, da je delo tisto, kar ti zagotavlja uspeh. Če celo zimo treniraš in se odpoveduješ, boš spomladi pri plezanju uspešen, sicer ne. Enako je v poslu. Brez dela ni uspeha. Ni bližnjic. Pa še nekaj je umetnost: znati se ustaviti, ko ti gre najboljše. Ko ti gre pri plezanju odlično, sploh če govorimo o alpinizmu, je treba najbolj zategniti ročno zavoro, sploh ker se ti v nekem trenutku zazdi, da meja ni. Enako je v podjetništvu. Ko podjetje najbolj teče, moraš znati zategniti ročno, kar ni lahko, ker te vse vleče k več in še več. Ne v plezanje ne v poslu ni dobro, da te odnese. Obvladaš mogoče eno veščino, obstaja pa še na milijone stvari, pri katerih si butelj. Zadev ne smeš jemati vehementno, z miselnostjo, da si v vsem najboljši.

 10. Lahko naštejete nekaj svojih najboljših vzponov?

Naštevanje najboljših vzponov je vedno težko vprašanje, kajti prednost alpinizma v primerjavi z drugimi športi je ta, da pri plezanju ne gre samo za čisti športni dosežek, ampak je veličina plezanja tista oz. tisto, kar je pri plezanju pomembno zame; da gre ob športnem dosežku za globino doživetja. Zato ni nujno, da so najboljši vzponi tudi tisti, ki so najtežji. Pa vendar bi zagotovo pri svojem plezanju izdvojil tiste, ki meni osebno največ pomenijo. To je z začetka moje kariere, tista prva prava 10, tako imenovana smer Kanal im Rücken legendarnega Wolfganga Güllicha, potem eden izmed redkih zgodnjih vzponov Punks in the Gym v Avstraliji, ki jo je prav tako preplezal zagotovo najboljši plezalec tistega časa, Wolfgang Güllich. Kasneje pa je sledila legendarna Just do it v Franciji z oceno 8C+. S področja alpinizma pa so to zagotovo vzponi skupaj z Miho Praprotnikom in Janezom Jegljičem v Patagoniji, v zadnjem času pa moj zadnji kakovosten vzpon smer No Siesta v francoskih Alpah pozimi. Prav visoko pri meni kotirajo tudi vsi vzponi v Dolomitih, saj pri vseh gre za prve slovenske proste ponovitve, to so francoska Diretissima v Veliki Cini in še kar nekaj drugih.

11. Imate kakšno zanimivo zgodbo s plezanja/odprave?

Seveda je teh zgodb dobesedno nešteto. Predvsem so vse v meni pustile globok pečat, zato bi bilo krivično izdvojiti samo eno. Zame so to zgodbe o zelo globokem tovarištvu, o vrednotah, ki jih v vsakdanjem svetu vse manj spoznavamo. Gre za zgodbe plemenitih ljudi, ki so bili na začetku tujci, po nekaj sekundah pa se ti je že zdelo, kot da se poznaš celo življenje.

 12. Na letošnjem Soča Outdoor Festivalu bo tudi balvanska tekma v plezanju. Koliko osebnih izkušenj imate z balvanskim plezanjem?

Z balvanskim plezanjem imam sorazmerno malo izkušenj. Med mojo kariero je bilo balvansko plezanje videno kot vzporedni trening ali pa zabava tistim resnejšim vzponom. Zagotovo pa nekaj izkušenj imam. Preplezal sem legendaren in ob njegovem nastanku najtežavnejši balvan, to je Midnight Lightning v dolini Yosemiti. Seveda pa je danes zahtevnost tega balvana na ravni hobi plezalcev, v sedemdesetih pa je veljal za najtežji preplezan kos skale na svetu. Tudi okoli Mdnight Lightning je toliko spletenih zgodb, da ko se mu že približuješ, s samo svojo obliko naredi velik vtis.

 13. Kakšna se Vam zdi trenutna slovenska plezalna scena (tekmovalci, kakovost, klubi)?

Trenutna slovenska plezalna scena je vrhunska. Je na tako visoki ravni, kot si v mojem času niti nismo mogli predstavljati. Danes imamo celo plejado deklet in fantov, ki plezajo v svetovni špici, in to kljub temu da nimajo tako dobrih pogojev kot marsikdo v tujini. Mislim, da je plezanje tako čist šport, da bi si zaslužil bistveno več podpore. Na neki način je plezanje identifikacijski šport tega naroda. Veliko plezalnih zgodb Slovencev je povezanih z narodno identiteto, kot je bil odkup Jakoba Aljaža, vrha Triglava, od Nemcev, ves narodnosti boj, ki se odvijal v slovenskih hribih, in tudi slovenski vzponi v Himalaji so postavili Slovence v tem športu v sam vrh v svetovnem merilu. Tisti, ki poznajo plezanje, vedo, da imajo Slovenci v svetovnem prostoru visoko mesto.

 14. Videli smo Vas tudi na kolesu. Ali je to Vaš nov hobi ali se že dlje ukvarjate tudi s tem?

S kolesom se malo aktivneje ukvarjam zadnjih nekaj let, ko mi zmanjkuje časa za plezanje. Plezanje namreč zahteva veliko časa, istočasno pa se mi pri aktivnem plezanju obnovijo stare poškodbe. Zato sem nov izziv našel v kolesarjenju, ki je na neki način zame zelo podoben plezanju, saj si tudi tukaj najdem kakšno zahtevno singlco v okolici Maribora ali drugje, ki jo moram kar nekajkrat izpeljati, preden mi jo uspe zvoziti. In na neki način sem našel stvar, ki me zelo izpopolnjuje.

 15. Poznate Dolino Soče? Kakšna je Vaša prva asociacija na besedo Soča?

Ko slišim besedo Soča, se spomnim na dve stvari, čistost in Simona Gregorčiča.

 16. Vaš najljubši kraj za trening & dopust v posameznih letnih časih?

Poleti so to Dolomiti, pozimi centralne Alpe okoli Chamonixa, v vmesnem obdobju pa Osp na Primorskem.

 17. Kaj pričakujete od Soča Outdoor Festivala 2014?

Od Soča Outdoor Festivala pričakujem športno zabavo v prelepem okolju.

 18. Glede na to, da ste vrhunski športnik z veliko izkušnjami, imate gotovo kakšen dober športni nasvet za vse naše tekmovalce. Bi nam zaupali kakšnega?

Seveda je najtežje deliti nasvete ljudem, vrhunskim športnikom, ki so že sami po sebi zrele osebe, prav posebni ljudje. Pa vender … Najbolj grizi takrat, ko ti gre najslabše, in za trenutek obstoj in uživaj v uspehu, ko ti gre najboljše.

 19. Vaš življenjski moto?

Živeti najbolje!

IMG_1998 No Siesta_Andrej 0711

TANJA ŽAKELJ, aktualna zmagovalka svetovnega pokala v XC kolesarjenju

tanja zakelj

Foto: Grega Stopar (Unior Tools Team)

 

1. Kaje je tvoja prva asociacija pri besedi Soča?

Reka, njena izjemna barva, recitacija pesmi Simona Gregorčiča v OŠ.

2. Vam outdoor športi predstavljajo način življenja ali način rekreacije? (prosim na kratko obrazloži odgovor)

Predvsem način življenja, saj tekmujem v gorskem kolesarstvu na visokem nivoju in temu posvečam večino svojega časa. Prednostno pa kolesarim, ker mi je to v velik užitek in so bili moji začetki rekreativnega tipa.  Outdoor športi mi predstavljajo najboljšo sprostitev in hkrati tudi način rekreacije.

3  Zakaj rad/a prideš v Dolino Soče?

Zaradi lepe narave, svežega zraka in prijetne družbe, ki me tam čaka. Doživetja tako ne morejo izostati.

4. Kaj ti pomeni šport v življenju?

Trenutno tudi vir dohodka, v osnovi pa predvsem sprostitev in užitek.

5. Tvoj najljubši poletni/pomladanski/jesenki in zimski kraj za trening& dopust?

Treniram najraje doma, kar niti ni zelo oddaljeno od Doline Soče. Dopust pa mi najbolj prija nekje ob morski obali, ne glede na letni čas.

6.  Kaj pričakuješ od Soča Outdoor Festivala 2014?

Veliko zabave, prijetno družbo, super organizacijo, atraktivno dogajanje,  dobro hrano in pijačo ter neskončno mnogo užitkov ob aktivnostih.

7.  Katero disciplino boste letos izbrali in kakšno uvrstitev pričakujete?

Maraton, enduro, mogoče tudi eliminator.

8.  Imate kakšno zanimivo zgodbo iz treningov, ki bi jo radi delili z nami

Zgodbe s treningov so največkrat povezane z družbo in padci ter situacijami na kolesu. Dokler se vse konča z obilo smeha, si jih želim čimveč.

9.  Ste vraževerni in ali imate kakšen poseben obred pred štartom tekmovanja?

Vraževerna nisem, tudi posebnega obreda nimam. Ustaljenega ritma pred tekmovanjem ne smatram kot obred.

10. Imate dober nasvet za vse naše tekmovalce?

Bodite kjerkoli in kadarkoli veseli in sproščeni ter z zavestjo v sedanjem trenutku.

11. Življenjski moto?

Uspeh ni končen, poraz ni usoden.

KEVIN BERGINC: Sveže ime gorskokolesarske elite

Potem, ko je ugotovil, da lahko v gorskem kolesarstvu tudi tekmuje, je dosegel zelo dobre rezultate v downhillu, lani pa se je odločil za nov izziv: XC eliminator. To je disciplina, v kateri startajo 4 tekmovalci naenkrat. Proga je dolga okrog 800 m, start in cilj pa sta na istem mestu. V članski kategoriji zastopa slovensko ekipo Unior Tools Team, kjer vedo, da v sebi skriva velik talent in ogromno volje do treninga. Njegova moč in hitrost, glava na pravem mestu ter neustrašno pridobivanje izkušenj z neposrednim in nemalokrat trdim bližnjim srečanjem s terenom, zagotavljajo, da je na pravi poti na sam vrh svetovne gorskokolesarske družbe.

1403-xcmont-0042 copy

Pa začnimo na začetku. Kdaj je kolo postalo središče tvojega življenja?

Kolesarim že praktično vse življenje. Vedno sem imel kolo, ampak nikoli nisem tekmoval, saj nisem niti vedel, da je to sploh mogoče, dokler nisem slišal za Nejca (Rutarja) in ga tudi spoznal. Aprila 2009 sem nato kupil prvo kolo, ki je bilo malo primernejše za kakšno tekmo, in takoj maja tekmoval na kolesarskem dvoboju na Outdoor Showu v Kobaridu. V kvalifikacijah sem bil 5., v osmini finala pa sem grdo padel in tako zaključil svojo prvo tekmo. S tem sem začel svojo tekmovalno kolesarsko zgodbo.

Tvoja naslednja tekma je bila leta 2011. Kaj si počel vmes?

Treniral sem. Ne uživam v porazih

2011 pa je bilo prelomno leto, kajne?

Ja, tega leta sem z istim kolesom, s katerim sem tekmoval že v Kobaridu, odšel na 4x dirko v Ajdovščino. Pred dirko sem si želel nastopati za en klub, s pravim dresom. Vprašal sem v ajdovskem klubu Črn Trn, ali lahko tekmujem za njih. Pa me niso sprejeli, češ, da imajo že dovolj tekmovalcev. Nato pa me je na tekmi opazil Tine Mahkovec iz Unior Tools Teama, in že naslednji dan sem prejem e-pošto s povabilom v Kolesarsko društvo Rajd. Seveda sem z veseljem sprejel.

Naslednje leto (2012) si nato tekmoval v DH, kako to?

Ja, nameraval sem sicer samo nabirati izkušnje, pa sem na koncu zmagal v skupnem seštevku med mladinci. Zadnja dirka v Cerknem je bila nora, odločala je o prvaku. Uspelo mi je in vzdušje po tekmi je bilo nepozabno. Nastopil sem še na mladinskem svetovnem prvenstvu v Leogangu, kjer sem zasedel 32. mesto. Takrat se mi je zdel to super rezultat.

Tudi leta 2013 si nanizal lepe uspehe.

V sezoni 2013 sem se odločil za eliminator. Še danes ne vem točno, zakaj, vem pa, da sem se pravilno odločil. Na slovenskih tekmah sem dvakrat zasedel 2. mesto. Tekmoval sem tudi na Soča Outdoor Festivalu in bil 2. Vendar je bil to poraz, saj sem tekmoval pred domačim občinstvom. Udeležil sem se tudi prvega neuradnega državnega prvenstva z enoprestavniki in zmagal. Nato sem nastopil še na dveh svetovnih pokalih, kjer pa sem, čeprav tudi s tehničnimi težavami, hitro padel na realna tla.

This is how you take a water bottle!

Kaj pa letošnja sezona?

Letos sem v UTT (Unior Tools Team), kar je velik plus. Imam izjemno podporo, na tekmah mi ni treba misliti na nič drugega, kot na to, da odpeljem, kot znam. Za vse drugo poskrbi ekipa, ki to počne fenomenalno, saj vsak član opravlja svoje delo s srcem. Glede tekem: nameravam tekmovati na treh svetovnih pokalih. Cilj je priti skozi kvalifikacije med 32 najboljših. Mislim, da je po vsem garanju v zadnjem letu to realen cilj. Za letošnjo sezono sem se lotil vsega skupaj veliko bolj sistematično, korak po koraku. V dveh letih pač ne moreš priti v svetovni vrh. Če bodo rezultati dobri, bom šel še na dva svetovna pokala, v ZDA in Kanado, ter na evropsko in svetovno prvenstvo.

Boš tudi letos sodeloval na Soča Outdoor Festivalu?

Drugega mi sploh ne preostane. Letos bo eliminator v Kobaridu, kar pomeni, da mora ostati zmaga doma.

Kako pa naprej, imaš kakšne načrte za naslednje sezone?

Če se bo disciplina obdržala v svetovnem pokalu, kar si tudi želim, bom nadaljeval. V nasprotnem primeru pa res ne vem, možnosti je veliko.

Kako pa se pripravljaš na tekme, imaš kakšne posebne priprave, poleg seveda fizičnih?

Čim več časa želim preživeti na kolesu, treniram po programu in poskušam kombinirati več disciplin. Pa tudi fitnes, pozimi več, zdaj malo manj. Rad se usedem tudi v kajak, sploh po koncu sezone. Posebnih psihičnih priprav nimam, ker vem, da je glava na mestu. Z nekaterimi se že uro pred dirko ne moreš niti pogovarjati. Na srečo jaz teh težav nimam. 10 minut pred startom se umaknem na samo in to mi zadošča.

Kdo te na tvoji športni poti podpira?

Uff, mislim, da kar skoraj vsi, ki me poznajo. Vedo, da živim za to. Starši, punca Alja, prijatelji …

Glede na to, da živiš v dolini Soče, ima ta reka zate gotovo kakšen pomen? Prva asociacija?

Mislim, da je vse skupaj prešlo že v zasvojenost. Ko treniram doma, ni treninga, po katerem se ne bi razpeljal še po poteh ob Soči. Tudi zaradi tega mi študentsko življenje v Ljubljani ne diši.

Soča ti je dala tudi prve izkušnje s športom; ti je kaj žal, da nisi ostal v kajaku?

Ja, 7 let sem treniral kajak. Bilo je lepo, pa tudi naučil sem se osnov treninga. Vendar mi ni žal, da sem zamenjal kajak s kolesom.

03

 

Imaš kakšen nasvet ali morda spodbudo za tekmovalce na SOF-u?

Pred startom si postavite neki cilj, nato je vse skupaj lažje. Tisti, ki pa še niste bili na SOF, pridite in prišli boste tudi naslednje leto

Kaj pa tvoj življenjski moto?

V bistvu ga nimam, imam pa vzornika. To je Travis Pastrana.

01

Hvala in želimo ti veliko uspehov!

KEVIN na Youtube:

NEJC RUTAR: Prvo ime Slovenskega gravitacijskega kolesarstva

nejc-rutar-1

Prvi zmagovalec enduro pokala v Sloveniji, ki je tudi na tekmah za svetovni pokal pokazal, da je iz pravega testa. V sezoni 2014 je odpeljal je tudi DownhillAvče z enduro kolesom, kjer je v močni konkurenci zasedel odlično 4. mesto. Je državni prvak v Pit stop enduru. Kjer koli in kadar koli kdo omenja slovensko gorsko kolesarstvo, beseda teče tudi o njem. Domačin Nejc Rutar je preizkusil vse discipline gorskega kolesarstva, videli pa ga boste lahko tudi na Enduro tekmi Soča Outdoor Festivala.

 

Kako se je vse skupaj sploh začelo. Zakaj kolo?

Začelo se je, ko sem si za rojstnodnevno darilo v 4. razredu osnovne šole želel kubik zemlje, da bi lahko za hišo postavil skok. Po tistem si dneva brez kolesa nisem več predstavljal. Sicer sem se ukvarjal tudi z drugimi športi, a kolo je postalo številka ena. Kolesariti sem začel z očetom, hitro pa sem presedlal na 4x in dual. Čez nekaj let sem od sponzorjev dobil downhill kolo. Nikoli prej še nisem bil na takem kolesu. Udeležil sem se lokalne tekme in bilo je zelo zabavno. Takrat sem se odločil, da se osredotočim samo na downhill. Tekmoval sem skoraj vsak teden in to še vedno zelo rad počnem.

Poskusil si torej več MTB disciplin. Osredotočil pa si se na downhill?

Ja, zanimal me je MTB na sploh. Konec sezone 2003 so mi pri Elanu ponudili mesto v tovarniški ekipi in tako sem tudi dobil kolo za downhill in dual. Naslednje  sezono tj. leta 2004, sem kot član tovarniške ekipe vozil vse tekme v dualu in bike fightu ter nekaj poskusnih tekem v downhillu. Na državnem prvenstvu v spustu sem že dosegel 3. mesto. V sezoni 2005 sem v ospredje postavil downhill in uspešno nastopal na tekmah slovenskega pokala. Med mladinci sem v tu zasedel 2. mesto, na državnem prvenstvu v spustu pa sem postal državni prvak.

Na domači sceni si torej hitro prišel v sam vrh. Tudi UniurTools Team te je imenoval za tekmovalca, ki ga jetreba premagati za zmago na slovenski downhill dogodkih in tekmovanjih. Glavni favorit torej. Ampak ti si odšel tudi na tekme v tujino in bil tudi tam zelo uspešen.

Leta 2006 sem v mladinski kategoriji nastopil na posameznih tekmah svetovnega in evropskega pokala. Kot član državne reprezentance sem na evropskem prvenstvu v Italiji med mladinci dosegel 9. mesto, na svetovnem prvenstvu v Novi Zelandiji pa 19. V tej sezoni sem ponovno osvojil naslov državnega prvaka,prav tako pa zmagal tudi v slovenskem pokalu v kategoriji mladincev, kjer sem nastopal do leta 2007.Nato pa sem tekmoval v članski konkurenci in osvojil še nekaj naslovov državnega prvaka, pa tudi na tekmah svetovnega pokala in svetovnega prvenstva mi je šlo dobro.

nejc dh4

Kakšne načrte imaš za to sezono?

Letos bom spet vozil cel slovenski pokal v enduru in kakšno downhill tekmo. Udeležil se bom kakšne tekme za show, nekaj za Red Bull, nekaj na hrvaškem downtownu itd., kolikor bo pač čas dopuščal. In seveda vse brez poškodb.

nejc redbull

Letos boš tudi udeleženec na Soča Outdoor Festivalu, kjer boš tekmoval v enduro tekmi, ki šteje tudi za slovenski pokal. Kakšno uvrstitev pričakuješ?

Glede na to, da se domačin, od mene pričakujejo visoko uvrstitev. Sezona endura se je že začela, s tekmo v Trstu. Tam sem videl moje pomanjkljivosti, na katere nisem dal poudarka čez zimo. Na naslednjih tekmah bom videl ali se je trud treningov obrestoval. Tudi sam želim na vsaki tekmi biti v vrhu, drugače se tekem ne bi udeleževal.

 Imaš kakšen poseben obred, preden se podaš na start, morda kakšno gesto, misel?

Posebnega obreda pred startom nimam. Hočem se le zbrati, odmisliti vse kar ni povezano z tekmo in se odločno podati na progo.

Omenil si, da si se ukvarjal tudi z drugimi športi.

Vedno sem se rad ukvarjal s športom. V 5. razredu OŠ sem postal član kajakaškega kluba Soške elektrarne, kjer sem tekmoval 3 leta. Bil sem uspešen, dosegel sem prvo mesto na državnem prvenstvu v slalomu in spustu na divjih vodah pri mlajših dečkih. Ampak nič se ne more primerjati z gorskim kolesarstvom.

Kolesarstvo je sicer individualen šport, pa vendar verjetno ob sebi potrebuješ dobro ekipo, kajne?

Na progi sem sam, ampak pomembna je tudi podpora tistih v ozadju. Hvaležen sem svoji ekipi in tudi sotekmovalcem, ki mi pomagajo in me podpirajo. Brez njih bi mi težko uspelo. Močna podpora so tudi sponzorji oz. njihove ekipe. Ne predstavljam si, da bi bil v vsem tem brez ljudi, ki stojijo za mano in mojo ekipo. Seveda pa so moji glavni navijači domači, prijatelji in drugi, ki razumejo mojo športno željo.

nejc dh3

Si vsekakor outdoor športnik. Lahko rečeš, da je outdoor šport, v tvojem primeru kolesarstvo, tvoje življenje, tvoje delo in tvoj prosti čas?

Življenja si ne predstavljam brez športa, sploh športa v naravi. Živim v dolin, kjer prevladujejo outdoor športi in vesel sem, da sem del njih. Večino mojega časa posvečam kolesarstvu oz. vsem kar je povezano z njim. Pravkar sem odprl mobilni servis koles na terenu, kar je še en dokaz, da rad delam vse, kar se tiče kolesarstva.

Se nameravaš še dolgo ukvarjati z gorskim kolesarstvom na tako visoki ravni?

Nikoli ne razmišljam o tem, kdaj bi lahko nehal. Stvari delam tako dolgo, kolikor me veselijo. In pri tem ne bo nič drugače.

Kolesarstvo je letos postalo tudi tvoja poslovna pot.

Res je, odprl sem mobilni servis koles, kjer me lahko vsak lastnik kakršnega koli kolesa pokliče, jaz pa pridem k njemu domov popravit oz. servisirat kolo. S seboj imam vso potrebno orodje in rezervne dele, tako da ne potrebujem delavnice oz. jo imam na kolesih. Ideja je bila že nekaj časa, letos pa so se vse stvari poklopile in sedaj lahko to storitev ponudim celotni dolini.

Poleg servisnih storitev, imam v planu organizirati tudi mini kolesarski kamp na pump progi pri Labrci, namenjen otrokom ter mlajši kolesarjem, ki si želijo naučiti osnovne veščine gorskega kolesarjenja.

10245488_245742518948115_5794542270938754329_n

Glede na to, da prihajaš z Mosta na Soči, ti beseda Soča gotovo nekaj pomeni. Kaj je tvoja prva asociacija?

Soča me spominja na čase, ko sem tekmoval še kajak . Vsekakor pomislim na svobodo in čudovite kraje v dolini Soče.

Dober in koristen nasvet za tekmovalce?

Tekmujte na zdrav in zabaven način in pri tem maksimalno uživajte.

Nam za konec zaupaš še svoj življenjski moto?

Že kar nekaj časa se me drži en moto, ki ga uporabljam na vseh področjih. Ne vem, koliko je primeren za objavo, domača fraza, ampak vseeno: Samo gas, nima ki bit!

 

nejc&kevin

KOLESARSTVO - Kolesar leta

 

nejc dh1

Top results 2013:

  • Winner of national enduro cup SloEnduro
  • National Champion in enduro

Top results 2012:

  • 41st WC Mont-Sainte-Anne
  • 49th WC Windham
  • 12th iXSEuropeanCup Monte Tamaro
  • 1st Slovenian DH Cup
  • 1st DH Buzet Croatia, Class II

Top results 2011:

  • SlovenianCupWinner
  • 7th overalliXSEuropeanCup
  • 30th WorldChampionships
  • 45th WorldCup Val di Sole
  • 47th WorldCup Mont Saint Anne
  • 51st WorldCupLeogang

Top results 2010:

  • 40. WorldChampionships
  • 21. EuropeanChampionships
  • 51. ChamperyWorldCup
  • 61. Maribor WorldCup
  • Sloveniannationalchampion
  • SlovenianCupoverallWinner

logo_podpis

Čas je za tek! Podajamo vam nekaj nasvetov, kako se tudi začetniki lahko uspešno podate na tekaško pot in aktivno sodelujete na Alpe Adria teku

06_7261

 

Nekateri pravijo, da ste na tek pripravljeni, potem ko ste najprej vsaj dva tedna redno hodili ali izvajali kakšno drugo aerobno vajo. To pomeni okoli 30 minut pet- ali šestkrat tedensko. Še vedno imate torej čas, da obujete tekaške copate, pretečete (kar) nekaj kilometrov in pridete na Alpe Adria tek!

Preprosto začnite teči

Tek je vadba na dolge proge. Dobesedno. Sicer je res mamljivo, da bi ob odločitvi za to, da postanete tekač, preprosto odšli skozi vrata v naravo in tekli, kakor hitro morete in kolikor daleč pač pridete. Vendar pa to na dolgi rok ne bo šlo. Precej verjetno je, da bo tudi kratki rok takega teka zelo kratek. Lažje boste tekli, več boste pretekli, pri tem pa se boste tudi boljše počutili, če boste začeli teči tako, da boste svoji hitri hoji postopoma dodajali občasni tek ter jo postopoma vse bolj nadomeščali s tekom. Tako denimo lahko na štiri minute hoje tečete eno minuto, postopoma pa povečujete čas teka.

Priskrbite si potrebno opremo

Za tek ne potrebujete kakšne posebne opreme. Nujni in brezpogojni pa so kakovostni copati za tek. Obrabljeni copati so pogosto vzrok številnih poškodb, obrabe pa večkrat niso vidne prostim očem. Pomoč pri izbiri ustreznih copat lahko poiščete tudi v kakšni specializirani trgovini, kjer vam bodo znali svetovati. Nikar pa ne kupujte copat zaradi mode oz. izgleda, pa tudi višja cena naj vas ne ustavi, saj se vam bo izbira izplačala v obliki pretečenih kilometrov brez bolečin. Copate naj bi zamenjali na vsakih 300 do 500 kilometrov. In ko ste že v trgovini, kupite še nekaj ustreznih oblačil.

Pazite se poškodb

Vaš glavni cilje je teči, pri tem pa ostati zdravi in nepoškodovani. Pogosta napaka tekačev začetnikov je, da bi radi čim prej pretekli čim več, kar pa pripelje le do različnih opornic in prevez. Postopoma gradite svoj tek in njegov tempo z zgoraj opisanim izmenjevanjem s hitro hojo, pri tem pa čas teka povečajte do največ 10 % na teden.

Vaše telo naj bo vaš šef

Pri vsakem naporu ali obremenitvi telesa, ki tega ni vajeno, boste čutili nekaj bolečine v mišicah. To je povsem normalno, vseeno pa obstaja tudi nekaj znakov, ki jih ni dobro prezreti. Ostre ali dolgotrajne bolečine, ki se med hojo, tekom ali le med vsakdanjimi dejavnostmi še stopnjujejo, opozarjajo, da telo potrebuje nekajdnevni počitek in mogoče tudi obisk zdravnika. Posebej pozorni morate biti tudi na bolečine, ki se pojavijo samo na enem delu telesa, na drugem pa ne, torej samo na levi strani ali samo na desni. Pri tem poiščite pomoč ali nasvet pri svojem zdravniku, ki vas bo mogoče poslal tudi do ortopeda ali drugega specialista, če bolečina ne bo prenehala. Ko svoje telo preveč obremenite, vas na to tudi opozori, vendar znake pogosto ingoriramo, skrbeti pa nas začne šele takrat, ko je škoda že precej večja, posledično pa tudi regeneracijski čas daljši. Zato vedno prisluhnite svojemu telesu.

exhausted-runner-summer

Poiščite svojo tekaško pot

Tek lahko začnete pravzaprav kjer koli: na bližnji tekaški stezi, po cesti, v gozdu ali na sobni tekaški stezi, kjer vam vreme ne bo povzročalo težav, boste pa ob svež zrak in zeleno okolico. Pomembno je le, da je vaša pot varna in se na njej počutite dobro. Seveda pa ni nujno, da se vedno držite ene poti, saj narava ponuja neštete možnosti teka in pohajkovanja.

Delajte premore, preden je to nujno

Med tekom se morda počutite dovolj dobro in sposobni preskočiti hojo, ki pomeni nekakšen počitek med tekom. Bistveno pa je, da si odpočijete, preden čutite, da počitek potrebujete. To bo pomagalo ubraniti utrujenost in preprečilo, da bi prehitro delali preveč. Z načrtovano izmenjavo hoje in teka boste zagotovili, da se boste po vsaki vadbi počutili močne, občutek pa bo odličen.

03_3502

Trenirajte tudi svoje možgane

Po nekaj tednih teka boste začeli verjeti, da tek res postane navada. Le stopiti skozi vrata in se podati na pot je težko. Tudi zanašati se zgolj na dobro voljo ni dovolj. Zato naredite načrt. Priskrbite si dobro glasbo, izberite del dneva, ki vam najbolj ustreza, in podajte se na kakšen skupinski tek, kot ga denimo ponuja tudi Soča Outdoor Festival, kjer na Alpe Adria tek lahko poda vsak rekreativec, tudi začetnik. Vse to vas bo gotovo motiviralo. Torej, napišite si načrt in ga postavite na vidno mesto, nekam, kjer ga boste videli večkrat dnevno. Če imate raje jutranji tek, poskrbite za spodbudno glasbo in sproščujoči topel tuš po vrnitvi s teka. Ustvarite si predtekaško rutino, s katero nakažete telesu in mislim, da je čas za tek: obleke položite zraven postelje, poslušajte isto glasbo, preden greste ven. Takoj po teku si privoščite kaj, kar vam je všeč oz. v čemer uživate, denimo topel tuš ali smoothie, in tako v svojih možganih povežite tek z nagrado. Seveda ni nujno, da vsem ustrezajo enake navade. Bistvo je, da najdete svoje in ste motivirani.

Bodite potrpežljivi

Mnoge pozitivne spremembe, ki jih prinese tek, na začetku ne bodo vidne – ne na tehtnici ne v ogledalu in ne v pljučih. Mišice, vezi in kite potrebujejo svoj čas, pa tudi izguba telesne teže je postopna. Vsaka pretečena stopinja stimulira rast kosti, ki tako postanejo močnejše in gostejše. In zato je potrebna potrpežljivost, saj v želji po hitrem učinku tvegate poškodbe. Vsekakor se vam bo na dolgi rok tek obrestoval.

Zdaj pa veselo na tek!

Stvar je torej preprosta: sprejmi odločitev in premakni svoje noge. Nekomu načrtovanje ustreza, drugi so bolj spontani, pomembno pa je, da v teku uživamo in se sproščamo, s tem pa skrbimo tudi za svoje telo in duha.

Se vidimo na Alpe Adria teku!

logo_podpis

 

Besedilo: Simona Kavčič

 

Pogovor z Martino Krajnc, tretje uvrščeno na Soča MTB maratonu 2013

martina krajncž

1. Kaj je tvoja prva asociacija pri besedi Soča?

Odličen kraj za preživljanje prostega časa v neokrnjeni naravi v dolini reke Soče.

 2. Vam outdoor športi predstavljajo način življenja ali način rekreacije? (prosim na kratko obrazloži odgovor)

Način rekreacije. Kolesarjenje.

 3. Zakaj rad/a prideš v Dolino Soče?

Je zelo lep kraj za preživljanje prostega časa v naravi. Je kraj kjer se lahko sprostiš in odklopiš od vsakdanjih skrbi.

4. Kaj ti pomeni šport v življenju?

Druženje , preživljanje prostega časa, stik z naravo.

5. Tvoj najljubši poletni/pomladanski/jesenki in zimski kraj za trening& dopust?

Najljubši kraj za dopust in treninge do sedaj je Livigno v Italiji, seveda pa tudi bližnji hribi in domače »singlice«.

 6. Zakaj si se odločil/a in tekmoval/a na Soča Outdoor Festivalu 2013?

Že sama lokacija se mi je zdela zelo zanimiva,zato sem vedela da bom maksimalno uživala v naravi, ki jo ponuja dolina Soče.

 7. Kaj ti je bilo najbolj všeč na SOF 2013?

Dobra organizacija, lepo označena in urejena trasa,lepi razgledi in spusti.

8. Kaj pričakuješ od Soča Outdoor Festivala 2014?

Če bo tako kot lani bo super,ampak mislim, da boste še bolj presenetili zato že komaj čakam.

9. Kakšno uvrstitev letos pričakujete na SOF 2014?

Lani je bil zelo zanimivo, nisem prišla tekmovat ampak uživat. kljub vsemu sem bila zelo presenečena nad 3. mestom, tako, da se tudi letos pustimo presenetiti. Verjamem pa, da bo letos tudi večja konkurenca.

 10. Ste vraževerni in ali imate kakšen poseben obred pred startom tekmovanja?

Nisem vraževerna. Posebnih obredov tudi nimam.

11. Imate dober nasvet za vse naše tekmovalce?

Naj se udeležijo ne bo jim  žal,  gre za res slikovit maraton, ki ga ne bodo pozabili!

12. Življenjski moto?

Uživaj življenje!

Pogovor z Nušo Jeram, orientacijsko mladinsko reprezentantko

nusa jeram

 

Tokratna besedea gre Nuši Jeram, mladinski reprezentantki v orientacijskem teku, ter članici OK Azimut. Nuša ima za seboj kopico dobrih uvrstitev ter seveda tudi 3. mesto na Alpe adria teku na Soča Outdoor festivalu 2013. Več o njenih rezultatih si lahko preberete: http://www.orientacijska-zveza.si/tekmovalec/421/nusa-jeram

Beseda pa je stekla o Dolini Soče, Festivalu in Športu;

 

1. Kaj je tvoja prva asociacija pri besedi Soča?

Modro zelena reka.

2. Vam outdoor športni predstavljajo način življenja ali način rekreacije? (prosim na kratko obrazloži odgovor)

Oboje. Kot način življenja mi orientacija s treningi zapolnjuje dneve, včasih pa kam tečem ali kolesarim povsem za sprostitev. Oboje pa rada opravim v družbi.

3. Zakaj rad/a prideš v Dolino Soče?

Pot ne zanese velikokrat v te kraje. Dolina Soče pa je verjetno že kot sama znana po izjemni lepoti narave. To se je pokazalo tudi na SOF 2013, kjer je večina panog imela priložnost to izkusiti.

4. Kaj ti pomeni šport v življenju?

Šport je v mojem življenju del mojega vsakdana. Že kar nekaj let treniram orientacijski tek. Svoje mesto v reprezentanci moram vsekakor ohranjati z uspehi na tekmah. Do teh uspehov seveda ne bi prišla brez dobre kondicijske pripravljenosti, treningov na karti, ki so pri orientaciji pomemben dejavnik in ne nazadnje je tu predvsem motivacija. Poleg vsega tega pa mi je najljubše spoznavanje novih krajev in prijateljev.

5. Tvoj najljubši poletni/pomladanski/jesenki in zimski kraj za trening & dopust?

Kot sem že omenila me orientacija popelje na veliko različnih lokacij. Z vsako tekmo imam možnost spoznati nove kraje in nove terene. Pozimi in spomladi običajno uživam na Krasu, na obali ali nekje na Hrvaškem. Tam običajno ni neke hude zasnežene zime. Poleti in jeseni pa mi je povsod lepo. Iz lanskega poletja se mi je v lep spomin vtisnila predvsem Soriška Planina.

6. Zakaj si se odločil/a in tekmoval/a na Soča Outdoor Festivalu 2013?

Za to tekmo me je navdušila orientacijska sotekmovalka Urša Beguš. Od začetka nisem bila prepričana o udeležbi, ampak me je na koncu prepričala prav ona. Hvala Urša!

7. Kaj ti je bilo najbolj všeč na SOF 2013?

Všeč,mi je bila predvsem trasa teka, ki je bila skoraj povsod speljana po makadamskih potkah, tega nimaš možnosti izkusiti povsod.

8. Kaj bi spremenil na SOF 2013?

Na trasi Alpe Adria teka so nam v drugem delu zagodle oznake za pot. Kar velika skupina nas je očitno nekaj oznak spregledala in potem posledično v cilj pritekla iz napačne smeri. Nisem povsem prepričana da je trasa potekala skozi center mesta po glavni cesti.

9. Kaj pričakuješ od Soča Outdoor Festivala 2014?

Pričakujem, da bo organizacija zopet izpeljana na odličnem nivoju. Upam, da se bo prav tako povečalo številko tekmovalcev.

10. Kakšno uvrstitev letos pričakujete na SOF 2014?

Letos se SOFa verjetno nebom uspela udeležiti, saj imam takrat na sporedu svetovna in evropska mladinska prvenstva, ter nekaj ostalih tekem v orientaciji. Če pa bi prišla, bi bil moj cilj predvsem izboljšanje lanskega rezultata (iz časovnega vidika).

11. Imate kakšno zanimivo zgodbo iz treningov, ki bi jo radi delili z nami?

Vsak trening je zase zanimiva zgodba. Največkrat je v te zgodbe vključena moja nerodnost, ki ji ni videti ne konca, ne kraja.

12. Ste vraževerni in ali imate kakšen poseben obred pred štartom tekmovanja?

Prav posebno vraževerna nisem. Vedno pa pred štartom poslušam glasbo in se povsem odklopim od vsega. Pa vedno si dvakrat zavežem vezalke, nato pa jih še zalepim, da se slučajno ne odvežejo.

13. Imate dober nasvet za vse naše tekmovalce?

Trasa teka je čudovita in ni tako zelo naporna. Če razmišljate ali bi se prijavili ali ne, vam lahko omenim le še, da meni ni bilo žal.

14. Življenjski moto?

Bodi močnejši, kot tvoj najmočnejši izgovor.

Na štiri oči z Nejcem Lazarjem, gorskim tekačem iz Žirov

21-Nejc

 

V tokratnem, predvelikonočnem  intervjuju na vprašanja odgovarja mlad, perspektiven gorski tekač Nejc Lazar. Poleg uspešnih nastopov na domačih gorskih tekih, ter Soča Trail runu 2013,  se je Nejc  udeležil tudi  mednarodne tekme za mlajše mladince v Glendaloughu na Irskem, avgusta  2012 pa je del poti spremljal Klemena Trilerja na poti od Maribora do Ankarana

1. Kaj je tvoja prva asociacija pri besedi Soča?

Lepota Slovenije.

2. Vam outdoor športi predstavljajo način življenja ali način rekreacije? (prosim na kratko obrazloži odgovor)

V outdoor športih vidim najljubšo obliko rekreacije in pobega od vsakdana, ker pa se z njimi ukvarjam kar lep čas svojega prostega časa, bi lahko rekel, da mi predstavljajo tudi način življenja.

 3. Zakaj rad/a prideš v Dolino Soče?

Meni in marsikomu drugemu se zdi to območje eno lepših v Sloveniji zaradi same Soče, njene okolice in možnosti za preživljanje prostega časa, ki ju ponujata in športni program SOF omogoča še bolj spoznati in doživeti pokrajino. Si pa želim, da bi sem prišel večkrat.

4. Kaj ti pomeni šport v življenju?

Sproščanje odvečne energije, ki je pri pouku naj ne bi, čas za razmišljanje o vsem in čas za prazno glavo, uživanje v naravi, odkrivanje novega, spominjanje starega, in predvsem izziv.

5. Tvoj najljubši poletni/pomladanski/jesenski in zimski kraj za trening & dopust?

Škofjeloško hribovje in domači kraj – Žiri v vseh letnih časih, Idrijsko Cerkljansko v poletnem času, prav tako višji slovenski vrhovi,  na dopustu pa uživam kjerkoli.

6. Zakaj si se odločil/a in tekmoval/a na Soča Outdoor Festivalu 2013?

Všeč so mi trail teki, všeč mi je dolina Soče. Mislim, da mi bi bilo žal, če se ne bi prijavil.

 7. Kaj ti je bilo najbolj všeč na SOF 2013?

Trasa proge, organizacija in zdrav tekmovalni duh.

 8. Kaj bi spremenil na SOF 2013?

Če moram nekaj napisati, pa naj bo to nekaj miz in klopi več za med čakanjem na razglasitev.

9. Kaj pričakuješ od Soča Outdoor Festivala 2014?

Večjo udeležbo, izboljšan rezultat in da bom enako presenečen nad lepoto okolice med samo tekmo kot lani.

 10. Kakšno uvrstitev letos pričakujete na SOF 2014?

Glede na pripravljenost želim biti višje uvrščen, glede na konkurenco ki se bo gotovo povečala, pa želim doseči vsaj tak rezultat kot lani.

 11. Imate kakšno zanimivo zgodbo iz treningov, ki bi jo radi delili z nami?

Na vsakem treningu v naravi se zgodi nekaj novega, kar te preseneti. Teh zgodb se je skozi treninge nabralo toliko, da ne vem katero naj izberem. Najprej mi na pamet pade, ko sem spremljal Marjana Zupančiča ob njegovem rekordu SPP, ko sva tekla že nekaj ur in okoli polnoči sva šla mimo neke samotne kmetije, kjer je pes odtrgal verigo in naju začel loviti. Nisem vedel, da lahko po tolikem času tečem še tako hitro.

 12.Ste vraževerni in ali imate kakšen poseben obred pred štartom tekmovanja?

Ne, če sem na startu s prijatelji ali znanci, spregovorimo kakšno besedo, drugače pa stojim na svojem mestu in opazujem ostale tekmovalce v njihovih pripravah na start.

 13. Življenjski moto?

Živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji.

Peter Vesel, zmagovalec prvega Soča MTB maratona 2013

peter vesel copy

 

Tokratni pogovor smo namenili zmagovalcu prvega Soča MTB maratona 2013. Peter je  celotno traso maratona premagal v 2:10:07, kar je odličen dosežek za traso, dolgo 46,8 kilometra in s 1530 m.n.v. vzpona.
Najprej na kratko o tekmovalcu. Peter Vesel je v kolesarskem svetu najbolje poznan kot vsakoletni udeleženec etapne dirke Cape Epic. Tudi letos se je udeležil te zahtevne dirke v paru z Anni Hellstern, kjer sta celo dobila prolog mešanih parov. Čestitke.
Beseda pa je stekla tudi o Soči in festivalu.

1.Kaj je tvoja prva asociacija pri besedi Soča?

Čista in mrzla voda

2. Vam outdoor športni predstavljajo način življenja ali način rekreacije? (prosim na kratko obrazloži odgovor)

Vsekakor je šport zame način življenja

3. Zakaj rad/a prideš v Dolino Soče?

Zaradi njene lepote

4. Kaj ti pomeni šport v življenju?

Šport mi pomeni sprostitev in način življenja

5. Tvoj najljubši poletni/pomladanski/jesenki in zimski kraj za trening & dopust?

Vse treninge naredim v okolici doma saj imam tu lepe terene za treniranje

6. Kaj pričakuješ od Soča Outdoor Festivala 2014?

Ponovno eno lepo prireditev z velikim številom obiskovalcev

7. Kakšno uvrstitev letos pričakujete na SOF 2014?

Ne obremenjujem se z uvrstitvijo, grem preprosto uživat.

8. Imate kakšno zanimivo zgodbo iz treningov, ki bi jo radi delili z nami?

Letos sem imel na treningu bližnje srečanje z medvedom. Gledala sva se iz oči v oči na razdalji 10m. Spraševal sem se koga je bolj strah mene ali njega, očitno je bilo njega saj se je po nekaj sekundah  obrnil in stekel v dolino..

9.   Imate dober nasvet za vse naše tekmovalce? 

Naj se pridejo zabavat.

10.   Življenjski moto?

Delaj , uživaj in se smej

 

peter vesel 2 copy

Pogovor z Aljažem Dolganom, zmagovalcem Alpe adrie teka 2013

2

1.Kaj je tvoja prva asociacija pri besedi Soča?

Smaragdna reka.

2. Vam outdoor športni predstavljajo način življenja ali način rekreacije? (prosim na kratko obrazloži odgovor)

Glede na to da sem kar nekaj svojega življenja preživel v telovadnicah in fitnesih, so bili outdoor športi zame nekaj povsem novega, zanimivega in predvsem pozitivnega, ko so pred kratkim prišli v moj čas namenjen rekreaciji. Lahko bi dejal da so v zadnjem letu postali celo način življenja, vendar vseeno jih sprejemam bolj kot razvedrilo, popestritev in sprostitev v vsakdanjem življenju.

3. Zakaj rad/a prideš v Dolino Soče?

Ker se v tem okolju počutim domače, sproščeno, pa tudi dobre zabave in pozitivnih ljudi v tem čudovitem koščku Slovenije ne manjka.

4. Kaj ti pomeni šport v življenju?

Vsekakor  šport predstavlja pomemben del v mojem življenju. Poučujem ga v šoli, z njim se ukvarjam v prostem času, rad pa spremljam tudi vse vrste športnih dogodkov tako na lokalni kot svetovni ravni.

5. Tvoj najljubši poletni/pomladanski/jesenki in zimski kraj za trening & dopust?

Glede na to da prihajam iz Ajdovščine, jih bom verjetno precej slišal na ta račun, vendar mi je za vse letne čase idealen kraj za trening Nova Gorica, kjer trenutno živim. Ravninski svet obdan z manjšimi vzpetinami, zlahka dostopni športni objekti in zelo ugodna klima skozi celo leto so tiste stvari ki so mi pri tem kraju najbolj všeč. Dopust pa kjerkoli in kadarkoli z družino ali prijatelji.

6. Zakaj si se odločil/a in tekmoval/a na Soča Outdoor Festivalu 2013?

Nekako je SOF`13 sovpadal s pripravo na berlinski maraton in sem v dobri uvrstitvi na tekmi videl možnost za dvig motivacije za nadaljnje športno udejstvovanje. Prav tako sem mnenja da so takšni športno-glasbeni festivali zelo dobrodošli in jih je z udeležbo potrebno podpirat, saj se aktivni ljudje na takšnih dogodkih družijo, izmenjujejo izkušnje, mogoče celo poskusijo kakšno novo stvar, ki jih kasneje pritegne. Vsekakor je dobra stran več dnevnega festivala tudi v tem, da se v večernih urah lahko malo odklopiš, in uživaš ob dobri glasbi in pivu, ali dveh.

7. Kaj ti je bilo najbolj všeč na SOF 2013?

Glede na to da je v našo družino pritekel nov član, mi je bilo izredno všeč, kako je bilo poskrbljeno za najmlajše. Pohvalil bi tudi vse prostovoljce, ki so pomagali da se je festival odvijal tekoče in so bili na razpolago za vse informacije, celo z nasmeškom na obrazu.

8. Kaj bi spremenil na SOF 2013

Mogoče bi pašto kuhal malo manj časa, drugače pa nimam nobenih pripomb.

9. Kaj pričakuješ od Soča Outdoor Festivala 2014?

Rad bi rekel da še več kot od prejšnjega, vendar mislim da je bil že SOF`13 izredno zanimiv, dobro organiziran in športno raznovrsten tako da upam, da bo letos podobno.

10. Kakšno uvrstitev letos pričakujete na SOF 2014?

Mislim da je uvrstitev v drugem planu in je tukaj bolj pomembno druženje in uživanje ob spremljanju različnih športnih aktivnosti in spodbujanju ljudi za aktivno preživljanje prostega časa. Bi se pa letos raje odločil za katero izmed drugih aktivnosti ki jih ponuja festival, kjer pa bi bila ponovitev lanske uvrstitve skoraj nemogoča, glede na konkurenco.

11. Imate kakšno zanimivo zgodbo iz treningov, ki bi jo radi delili z nami?

V letošnjem letu se mi razen padca v Sočo pri pitju med treningom, šprintanja pred psi in odrgninami na čudnih mestih, za enkrat ni zgodilo še nič presenetljivega.

12. Ste vraževerni in ali imate kakšen poseben obred pred štartom tekmovanja?

Po navadi se na start odpravim malo prej, kjer se ogrejem in  malo raztegnem, nato pa si navijem glasbo na slušalkah in nemo opazujem pred-startno nervozo sotekmovalcev. Poskušam si predstavljati o čem razmišljajo in kako se počutijo. Sicer ne vem zakaj, vendar to name deluje pomirjujoče in hkrati se tako ne obremenjujem z mojim počutjem in vprašanji ki se postavljajo pred začetkom tekme.

Pogovor z Monjo Drnovšek, drugouvrščeno na Soča MTB maratonu 2013

monja2copy

 

1.       Kaj je tvoja prva asociacija pri besedi Soča? Čistost, nedolžnost, skrivnostnost, barva sive, modre ali zelene, odvisno kakšno je vreme

2.       Vam outdoor športi predstavljajo način življenja ali način rekreacije? (prosim na kratko obrazloži odgovor) Outdoor šport je moj način življenja, sprostitev in odklop, indoor pa način rekreacije.

3.       Zakaj rad/a prideš v Dolino Soče? V dolini Soče najdeš veliko zanimivih kotičkov, ki ti ponujajo zelo različne možnosti preživetja v naravi.. športno, družinsko. Je še vedno dokaj miren kot kakšen neodkrit kotiček Slovenije.

4.       Kaj ti pomeni šport v življenju? Saj veste, kaj pravijo.. zdrav duh v zdravem telesu. Če le ne pretiravaš. Poslušati je treba svoje telo, ki ti najbolje pove, kaj potrebuješ. Zame je najboljši način preživljanja prostega časa. To je tudi čas, ko lahko razmišljam, dobivam nove ideje,.. Včasih je to samo gibanje, drugič način za premikanje meja.

5.       Tvoj najljubši poletni/pomladanski/jesenki in zimski kraj za trening & dopust? Sestavni del mojega dopusta so vedno kolo in tekaški copati ali snežna deska in smuči, tako da so to večinoma hribi, naši ali v tujini.

6.       Zakaj si se odločil/a in tekmoval/a na Soča Outdoor Festivalu 2013? Ker še nisem tekmovala v MTB disciplini, se mi je zdel to idealen kraj, da se malo preizkusim.

7.       Kaj ti je bilo najbolj všeč na SOF 2013? Predvsem odkritje novih poti in drugačne podlage.

8.       Kaj bi spremenil na SOF 2013? Lansko leto sem pogrešala merjenje časa na vzponu na Razor. Mogoče sem pričakovala na podelitvi tudi kakšno nagrado, saj so bile le-te potem razdeljene med izžrebance, vsaj spominsko majico. Lahko bi bila pred štartom kakšna skupinska motivacija, ogrevanje.

9.       Kaj pričakuješ od Soča Outdoor Festivala 2014? Več tekmovalnih disciplin, dogajanja, zabave..

10.   Kakšno uvrstitev letos pričakujete na SOF 2014? Lanska uvrstitev me je zelo presenetila, saj tega nisem pričakovala, ker imam zaradi družinskih obveznosti in drugih aktivnosti premalo časa, da bi se posvetila samo enemu športu in tega izpilila. Kot lani tudi letos ne pričakujem ničesar, mogoče samo malo izboljšam rezultat ali pa se celo pomerim v kakšnem drugem priljubljenem športu – teku ali cestnem kolesu.

11.   Imate kakšno zanimivo zgodbo iz treningov, ki bi jo radi delili z nami? Zgodb je veliko, vsaka zase posebna. Nikoli pa ne treniramo, se kvalitetno družimo in kar najbolje izkoristimo tisto malo časa in mogoče zato toliko bolj intenzivno.

12.   Ste vraževerni in ali imate kakšen poseben obred pred štartom tekmovanja? Nimam kakšnih posebnih obredov. Sem samo rada sama s seboj na štartu. In kakšna kavica pred tem, da malo pospeši utrip in aktivira adrenalin.

13.   Imate dober nasvet za vse naše tekmovalce? Odvisno, s kakšnim ciljem so prišli. Predvsem pa naj uživajo in usmerijo pogled še kam drugam od začrtane poti, da ujamejo kakšen lep detajl, ki lahko zaznamuje ta dogodek.

14.   Življenjski moto? Hm, ker jih je več, ne morem izpostavit samo enega in se nanj opirati. Najbolje je ostati zvest sebi in užiti dan, kot se ponuja.

 

monja 3copymonja1copy

facebook
twitter
instagram
video