Monthly Archives: June 2014

USPEŠNA ALPINISTA, KI OSVAJATA NAJVIŠJE VRHOVE SVETA V SVOJEM SLOGU

meroiok_2235926_677405

 

Nives Meroi in Roman Benet sta imeni, za kateri je gotovo vsaj slišal vsak alpinist in ljubitelj gora, pa tudi marsikdo, ki z alpinizmom nima nič skupnega. Sta človeka, alpinista, ki se na svoji plezalni in tudi življenjski poti skupaj podajata proti ciljem in jih tudi uspešno dosegata.

Nives je po rodu Italijanka iz Bergama, Roman pa je zamejski Slovenec iz Trbiža, ki je svoje otroštvo preživel ob vznožju mogočnih gora nad Belopeškimi jezeri. Morda tudi zato ni tako čudno, da je njegova ljubezen do gora tako močna in ga spremlja vse življenje.

Sta plezalca, alpinista, ki plezata zaradi sebe, tj. zase in za svoj užitek. Tudi na odprave odhajata brez večjih besed.

Tako je. Najino plezanje ni pogojeno z mediji in sponzorji. Gotovo imava zaradi najinega sloga manj možnosti za pridobivanje sredstev, saj sponzorjev neodmevno plezanje navadno ne zanima. Svojih dosežkov ne oglašujeva, zato se tudi manj pojavljava v medijih, posledično pa sponzorji od tega nimajo kaj dosti. Za to medijsko dobo tako plezanje gotovo ni pravo. Alpinizem, sploh himalajizem, je vse bolj povezan z neke vrste turizmom, s tem pa tudi z mediji, informiranjem in oglaševanjem. Midva pa nimava projekta, ki bi ga vnaprej prodala. Izbrala sva svoj slog plezanja. Velika prednost najinega pristopa je neobremenjenost z mediji, posledično pa tudi večja sproščenost.

96246308

Vajin slog plezanja je poseben. V čem se razlikuje od t. i. tipičnega plezanja oz. vzponov na najvišje vrhove sveta?

Izbrala sva svoj način plezanja: posnemava plezanje v Alpah, čeprav to ni pravi alpski način. Na gore se vzpenjava by fair mens, s čimer najmanj obremeniva goro. Torej, brez uporabe dodatnega kisika, brez pomoči višinskih nosačev in brez vnaprej postavljenih višinskih taborov, brez fiksnih vrvi. S tem močno preizkušaš samega sebe, hkrati pa si pošten tudi do gore.

Imata svoja pravila vzpenjanja na goro, jih je veliko?

Bistvo ni v tem, koliko pravil imaš, ampak v tem, da se jih držiš. Če denimo naletiš na fiksno vrv, se je pač ne dotakneš. Pomembno je, da vsak pošteno pove, kako je splezal na goro. Nasprotno od tega, kar danes zahtevajo mediji. Pri teh je pomembno, da vrh osvojiš, nikogar pa ne zanima, kako.

Morda tudi zato danes toliko nesreč v alpinizmu. Te so tako rekoč sestavni del alpinizma, med njimi tudi smrtne. Kaj menita o tem, je alpinizem res tako nevaren ali na to močno vpliva tudi človek sam?

Za nesreče smo vedno krivi sami, gora pri tem nima nič. Vedno namreč sami odgovarjamo za svoje odločitve in dejanja. Včasih narava ni naklonjena našim odločitvam. Gora te uči in ti nudi možnost izbire, ti pa ti tisti, ki se odloči, svobodno. Bolje je prej odnehati, kot da bi bilo kasneje prepozno. Če veliko hodiš v hribe, postopoma razviješ občutek za nevarnost in zato veš, kdaj ne smeš čez rob. In tu ima svojo vlogo tudi pritisk: če si obremenjen, je več možnosti, da greš čez ta rob. Pričakovanja drugih so (pre)velika. Sama misliva, da je ta občutek za nevarnost in mejo nama že nekajkrat rešil življenje.

Nesreča pa tudi pri vama ni vedno počivala.  Februarja 2008 si je Nives na Makaluju zlomila nogo, ker jo je prevrnil sunek vetra. Kakšno je bilo reševanje v danih pogojih in na takšni višini?

Ko se zdaj spomnim na to, se mi zdi kar malo smešno. Nesreča se je zgodila tik pred zgornjim taborom, na višini okrog 5400 metrov, kjer smo se dobili z obema kuharjema. Slednja pa sta bila v bazi že 40 dni in zato preutrujena, da bi pomagala. Zato je bilo vse na nama z Luco – morala sva jo nesti okoli 15 kilometrov gor in dol po ledeniku. To je bil vsekakor večji uspeh, kot če bi dosegel vrh gore. Nesla sva jo do baznega tabora in upala, da jo bo tam pobral helikopter. A zaradi močnega vetra to ni bilo mogoče, hkrati pa tudi nosači niso mogli do nas, ker je nižje precej snežilo in bi do nas potrebovali šest dni. Na srečo je bila posadka v ruskem helikopterju dovolj drzna in je prostovoljno priletela ter nas prepeljala v Katmandu. A polet v slabi vidljivosti in močnem vetru je bil res grozljiv.

Tudi Roman je imel težave, in sicer med vzponom na Kangčendzengo leta 2009, ko se mu je zdravje nenadoma poslabšalo. Nives je predlagala takojšen sestop, s čimer se je Roman strinjal. To je bila ena od modrih odločitev, ki vaju je morda obdržala na tem robu, kajne?

Odločitev o umiku je bila sprejeta v trenutku. Za oba je namreč najpomembnejše, da se vrneva domov in da ne tvegava več, kot je treba. Zdravje se mu je nato resno poslabšalo, tako da je bila to res zelo dobra odločitev. Izkazalo se je, da gre za hudo aplazijo. In tako se je začel vzpon na petnajsti osemtisočak. Odločila sva se, da če sva jih preplezala enajst, bova skupaj premagala tudi petnajstega, kakor sva ga poimenovala. Sicer prva presaditev kostnega mozga ni uspela, a na srečo je bil darovalec pripravljen ponovno poskusiti in druga presaditev je bila uspešna. Zdravljenje in okrevanje sta trajala dve leti. Januarja 2011 je bila druga presaditev, oktobra pa sva šla že v Himalajo na poskusno turo na Mera Peak. Spomladi naslednjega leta pa ponovno na Kangčendzengo.

63048222

 Sta vrh tokrat dosegla?

Takrat sva se tja odpravila s še dvema prijateljema. Vreme je bilo krasno in prišli smo do zadnjega tabora, ponoči pa smo odšli proti vrhu. Ko se je zdanilo, se nam nekaj ni zdelo v redu. A bili smo previsoko, da bi se preusmerili. Tako smo pač »pristali« na Srednjem vrhu, visokem 8482 metrov, namesto na glavnem. Napako smo naredili, ker zvečer nismo preverili poteka smeri.

Torej vas ta vrh še čaka in se bosta ponovno podala na vzpon?

Upava, da ja.

Vajine sanje so bili tudi vzponi na Daulagiri, K2 in Mt. Everest.

Ja, to so gore, na katere sva oba zelo navezana in vzpon nanje so bile dolgo najine življenjske sanje, ki sva jih uresničila v sezoni 2006/2007.

Alpinisti pogosto govorijo tudi o halucinacijah in nadzemskih doživetjih. Sta tudi vidva kdaj doživela kakšno podobno izkušnjo?

Midva halucinacij nisva imela. Halucinacije so posledica izčrpanosti, spremenjene percepcije.

Morda pride že do lažjega možganskega edema. Če si izčrpan, možgani delujejo zelo počasi. To je posledica utrujenosti. V gorah je tudi manj kisika in na nekatere to močneje vpliva. Na višinah zato človek velikokrat postane tudi bolj religiozen. Konec koncev pa so gore božanstva.
Kaj pa ženske v alpinizmu? Imamo zelo uspešne alpinistke: Edurne Pasaban in Gerlinde Kaltenbrunner sta imeli približno toliko doseženih vrhov osemtisočakov, kar je seveda veliko. Imamo pa tudi take, ki mečejo slabo luč ne le na ženske, ampak tudi na alpinizem na sploh, denimo Korejko Oh Eun Sun in njen poskus prevare pri vzponu na Kangčendzengo.

Ni pomembno, ali je Korejka prišla na vrh ali tik pod vrh. Pomembnost ženskega alpinizma v Himalaji se je izgubila že prej, ko so ženske zapravile možnost, da bi v alpinizmu naredile kaj svojega. Lahko bi namreč vpeljale svoj način, pa ga niso, ampak so se prilagodile slabšemu delu moškega alpinizma. Vsekakor pa alpinizem ni tekma in tudi ženske ne tekmujemo v osvajanju vseh osemtisočakov.

 Kaj pa slovenske alpinistke, denimo Irena Mrak in Mojca Švajger? Viki Grošelj je njun vzpon v Diamirski steni Nanga Parbata označil za enega največjih uspehov ženskega alpinizma v Himalaji.

To je res velik uspeh. Alpinistki sta dosegli rob stene; nista šli na stran, kamor večina drugih. Sicer tisti del ni bil tako tehnično zahteven, vendar je bil nekaj  novega. Poleg tega je to zelo nevarna smer, njun pristop pa pozitiven.

Nives, tudi vi ste absolutno ena izmed najuspešnejših alpinistk, in to v svetovnem merilu. Med drugim vas je predsednik Republike Italije Giorgio Napolitano ob mednarodnem dnevu žena kot izredno športnico in alpinistko odlikoval z redom za zasluge (Commendatore della Repubblica).

Ja, to priznanje me je zelo presenetilo in mi je veliko pomenilo oz. je bilo zelo pomembno, ker sem bila v družbi žensk, uspešnih na različnih področjih.

41682545

Veliko ljudi vaju pozna tudi po nizu hitrih vzponov na kar tri osemtisočake v le dvajsetih dneh. Kako vama je fizično to sploh uspelo, kakšni treningi so potrebni za tak dosežek?

Na taki višini je dobra fizična pripravljenost zelo pomembna, a psihična ima tu skoraj pomembnejšo vlogo. Plezala sva že s prijatelji, ki so bili telesno bolje pripravljeni od naju, a so na veliki višini odpovedali. Vzpon na osemtisočak je lahko zelo dolg, včasih moraš čakati, zmanjkuje ti volje. Seveda je pomemben tudi trening, pomembna je odlična telesna pripravljenost, da se hitro pomikaš, hitro reagiraš in si zato manj časa na višini. Tudi nekaj dispozicije mora biti za to.  Tu je najpomembnejše, da sta telo in psiha v harmoniji, saj le tako lahko na taki višini deluješ odlično in ti uspe, kar je uspelo nama.

Kljub vsemu pa ne osvajata le najvišjih vrhov našega planeta, pač pa sta zelo dejavna tudi na drugih področjih. Kaj še počneta?

Aktivno se ukvarjava tudi s športnim plezanjem, z lednim plezanjem in ekstremnim smučanjem. Rada tudi raziskujeva nova obzorja v vedno bolj oddaljenih krajih, kjer je zrak redek in korak ni več tako lahkoten; vsak korak tu namreč postane izreden napor volje.

 63048222

  Nives in Roman sta v Alpah preplezala številne zahtevne smeri, med katerimi izstopata prva zimska ponovitev Piussijeve smeri v Malem Koritniškem Mangartu in prva zimska ponovitev Božjihpolic v Višu. Uspešen vzpone pa sta opravila tudi v Andih, Himalaji in Karakorumu, najodmevnejši pa je bil njun podvig leta 2003, ko sta v dvajsetih dneh stopila na vrhove treh najvišjih vrhov sveta od štirinajstih (Gašerbrum II, Gašerbrum I in Broad Peak). Njuna naveza je bila druga na svetu, ki ji je tak podvig uspel, Nives pa je prva ženska v zgodovini plezanja, ki je to uresničila. Stala sva na vrhovih enajstih osemtisočakov, do konca zbirke jima tako ostajajo še trije. Če jima to uspe, bosta prvi par, ki bi mu uspel vzpon na toliko osemtisočakov. 

 

montura_logo

MARKO LUKIĆ, direktor podjetja Lumar ter vrhunski alpinist in športni plezalec

priloga-bivanje-luma_4

Foto: (Mladina)

Lumar Logo

1.   Kdaj je bilo podjetje Lumar ustanovljeno in kako vidite spremembe, ki so se v tem času zgodile na trgu?

Podjetje Lumar je bilo ustanovljeno leta 1992. Smo tehnološko vodilni proizvajalec nizkoenergijskih in pasivnih montažnih objektov, ki je poleg v Sloveniji prisoten še v Avstriji, Italiji, Nemčiji in Švici. Od našega začetka do danes je v montažni gradnji prišlo do velikih sprememb. Iz malopanelnega sistema smo prišli na velikopanelni sistem, še večja sprememba pa je nastopila pri toplotni izolativnosti, saj se je toplotna izolacija iz od 15 do 18 centimetrov povečala na od 30 do 40 centimetrov oziroma 45 centimetrov pri pasivni tehnologiji. Tudi materiali so zdaj drugačni, poudarek je na ekoloških in bio materialih. Vedno več se uporabljajo celulozni kosmiči in lesna vlakna. Velik napredek in razvoj montažne gradnje skozi obdobje je spodbudil tudi razvoj materialov in tehnoloških postopkov, napredovala je tudi sama kakovost izvedbe. Če morebiti v preteklosti ni bilo toliko pozornosti posvečene zrakotesnosti ali montaži stavbnega pohištva po RAL smernicah, si danes ne moremo več predstavljati gradnje nizkoenergijskega ali pasivnega objekta brez upoštevanja teh dejavnikov.

Tudi arhitektura, ki zahteva drugačen pristop, danes močno vpliva na gradnjo montažnih objektov. Pred 20. leti so prevladovale dvokapnice in štirikapnice s »klasično« tipsko arhitekturno zasnovo. Danes montažna gradnja praktično ne pozna omejitev, individualna gradnja z razgibano tlorisno zasnovo in ravnimi strehami predstavlja vedno večji delež v montažni gradnji. Velike steklene površine niso le arhitekturni element, odlične karakteristike zasteklitev omogočajo koriščenje sončne energije tudi za pasivno ogrevanje in pozitivno vplivajo na energijsko bilanco hiše.  Vse to seveda zahteva drugačen pristop in konstrukcijske rešitve. Spremembe so tudi pri ogrevanju; v individualni gradnji je vse večji delež kurilnih naprav, ki izkoriščajo obnovljive vire energije (toplotne črpalke in biomasa). Prezračevalne naprave z rekuperacijo so danes obvezni del vsake pasivne hiše, medtem ko pred dvajsetimi leti o kontroliranem prezračevanju ni bilo govora.

 2.   Podjetje Lumar je na trgu poznano kot vodilno podjetje za gradnjo pasivnih hiš. Kaj pravzaprav pomeni pasivna hiša?

Drži. S konstantnim razvojem naše tehnologije smo leta 2007 prišli do faze, ko nam je uspelo narediti prvo pasivno hišo v Sloveniji, ki je bila izvedena kot prefabricirana hiša in ni bila plod entuziazma individualnih investitorjev. Pomeni, da smo vse detajle, ki so potrebni za pasivno hišo, zelo dobro preučili, bili na številnih izobraževanjih v tujini in vse uspešno prenesli v prakso. In da ne bi ostalo samo pri govorjenju, da gradimo pasivne hiše, kot danes to počne marsikateri proizvajalec, smo našo celotno tehnologijo in detajle Lumar Pasiv Eko certificirali pri Passivhaus inštitutu v Darmstadtu in s tem dvignili letvico za vse ostale ponudnike v Sloveniji. Konec leta 2013 smo uspešno certificirali še konstrukcijski sistem Lumar Pasiv Energy. Danes smo edini slovenski proizvajalec z dvema certificiranima konstrukcijskima sistemoma in pasivno hišo, ki je postavil več kot 50 pasivnih hiš in 3 vrtce v pasivni tehnologiji.

Najbolj znan pogoj za pasivno hišo je, da celoletna poraba energije za ogrevanje ne preseže 15 kilovatnih ur na kvadratni meter. Za laike to pomeni 1,5 litra kurilnega olja na kvadrati meter. Ker pa v pasivnih hišah za ogrevanje uporabljamo toplotno črpalko, strošek ogrevanja 140 kvadratov velike pasivne hiše znaša le približno 50 evrov na leto.

3.   Kakšna je razlika med klasično in pasivno gradnjo (cena, kakovost, čas gradnje)?

Prednosti montažne gradnje pred drugimi načini gradnje so v več pogledih: od bistveno krajšega časa izgradnje hiše, precej bolj »čiste« gradnje pa do jasne vnaprejšnje finančne slike celotne izvedbe. Pri energijsko učinkoviti gradnji pridejo do izraza še druge prednosti montažne gradnje. Predvsem je tukaj treba izpostaviti pravilno projektiranje in obvladovanje detajlov, izvedba katerih je bistvena za doseganje nizkoenergijskega ali pasivnega standarda. Pri montažni gradnji so ti detajli standardizirani in dorečeni že v fazi proizvodnje. Dodatno k temu doprinese še milimetrska natančnost proizvedenih elementov v proizvodni hali. Standardi za doseganje energijsko učinkovite gradnje so enaki ne glede na način gradnje. Da se danes zdi, da je doseganje tega standarda enostavneje v montažni gradnji, pa je bilo vloženega veliko dela in časa v razvoj ter obvladovanje tehnologije in predvsem detajlov.

Prednost nizkoenergijskih in pasivnih hiš Lumar je v tem, da so grajene iz naravnih materialov, kot so les, celuloza in lesni kosmiči, ki zagotavljajo ugodno bivalno okolje. Še posebej to velja za pasivne hiše Lumar, ki z odlično izoliranim toplotnim ovojem poskrbijo za visoko površinsko temperaturo zunanjih konsrtukcij. Ker imajo vse površine v prostoru zelo podobno temperaturo, to občutimo kot prijetno. Ko pa imamo opraviti s slabše izoliranim in netesno grajenim objektom, so temperature obodnih sten in tal različne, kar občutimo kot neprijetno. Govorimo o asimetriji sevanja, ki lahko pri razliki v temperaturi za več kot 5 stopinj Celzija na dolgi rok povzroči tudi zdravstvene težave. Pasivne hiše Lumar zaradi svoje sestave zagotavljajo tudi velik fazni zamik preboja toplote, s čimer ponujajo odlično zaščito pred poletnim pregrevanjem. Dodatna prednost pasivnih hiš Lumar pa je tudi odlična zvočna zaščita, saj stene s svojo debelino izolacije iz celuloze odlično dušijo zvok, k čemur pripomorejo tudi okna s troslojnimi stekli. Sodobne nizkoenergijske in pasivne hiše imajo vgrajen sistem prezračevanja z rekuperacijo, ki zmanjšuje porabo energije za ogrevanje, ob tem pa ima tudi druge prednosti: vedno svež zrak v prostoru, zvočna zaščita, ker odpiranje oken ni potrebno (posebno ugodno na mestih z večjo izpostavljenostjo hrupu), filtriranje prahu, ki bi drugače vstopil v prostor, in tudi zaščita za ljudi z alergijami. Iz povedanega izhaja, da pasivne hiše Lumar združujejo najnovejša dognanja gradbene stroke in s tem dosegajo visoko stopnjo bivalnega ugodja ter izredno nizko porabo energije, kar pomeni, da stroški za ogrevanje znašajo med 70 in 200 evri letno.

Razlika v ceni med klasično in pasivno gradnjo je odvisna od arhitekturne zasnove, v povprečju pa je pasivna hiša za približno 10 odstotkov dražja od klasične. Pri tem pa je treba vedeti, da so v pasivno hišo vgrajeni bistveno boljši materiali, kar ji zagotavlja dolgo življenjsko dobo. Na pasivno gradnjo pa ne smemo gledati le kot na energetsko učinkovito. To je gradnja, ki ponuja predvsem višjo kakovost bivanja. V Lumarju lahko z optimirano in certificirano pasivno tehnologijo pasivno hišo zgradimo na ključ že za manj kot 1000 evrov na kvadratni meter, kar je normalna tržna cena, če upoštevamo, da so vgrajeni toplotna črpalka, prezračevanje z rekuperacijo, boljše stavbno pohištvo …

 4.   Na trgu še vedno prevladuje klasična gradnja. Kaj mislite, zakaj je tako in ali se stvari spreminjajo?

V zadnjih letih smo priča dvigu prepoznavnosti in zavedanja o pasivni in nizkoenergijski gradnji v Sloveniji, kjer ima montažna gradnja veliko prednosti pred klasično. Iz leta v letu se veča delež montažnih objektov v skupnem fondu zgrajenih objektov. K temu so pripomogle številne aktivnosti proizvajalcev, pozitivne zgodbe investitorjev in tudi subvencije Eko sklada. Z večanjem zanimanja in realizacije pasivnih montažnih objektov smo začeli uresničevati obljube o trajnostni in okolju prijazni gradnji, ki v svojem življenjskem ciklu minimalno obremenjuje okolje in ljudem ponuja vrhunsko bivalno ugodje. Subvencije Eko sklada so zelo pozitivna poteza, katere rezultati se bodo kazali tudi v prihodnjih letih. Seveda pa je v današnji krizi težko pričakovati, da bodo kupci gradili pasivne in dobre nizkoenergijske hiše brez spodbud, saj preprosto nimajo kupne moči.

 5.   Kako močna je pri nas konkurenca v gradnji pasivnih hiš?

Na papirju je velika. Podjetij, ki se ukvarjajo s tovrstno gradnjo, je res ogromno, saj so vsi zaslutili poslovno priložnost. Ko pa natančneje pogledamo, kdo gradi prave pasivne hiše, se krog zelo zoži. To sicer ne pomeni, da znamo samo mi narediti pasivno hišo, je pa dejstvo, da imamo že vnaprej rešene vse potrebne detajle in tudi ustrezno jamstvo, da bo zgrajena hiša res pasivna.

 6.   Kako lahko kupec razlikuje zrno od plevela?

Zelo težko. Poiskati mora več ponudnikov in predvsem pregledati nekaj dejstev. Danes vsi proizvajalci trdijo, da delajo najboljše pasivne hiše, a tega ne morejo podpreti s konkretnimi dejstvi. Prva stvar, po kateri mora potrošnik vprašati, je, ali ima proizvajalec certificirano pasivno tehnologijo in detajle. Pridobitev certifikata traja od osem do deset mesecev, izdaja pa ga nemški Passivhaus inštitut, ki je izdelal prvo pasivno hišo na svetu. Pomembno je tudi, da ima podjetje ustrezno izobražene monterje, ki pasivno gradnjo uspešno izvedejo. Tretja pomembna stvar je nadzor kakovosti. Podjetje Lumar je postavilo več kot 50 pasivnih objektov, to je vsaj toliko kot vsi ostali slovenski proizvajalci skupaj. Skozi leta se marsikaj naučiš. Danes ni več pomembno samo to, da znaš pasivno hišo zgraditi, pač pa tudi, da jo znaš zgraditi po takšni ceni, ki so jo potrošniki pripravljeni plačati. Na koncu pa je zelo pomembno tudi, da ima izbrani izvajalec ustrezno bonitetno oceno.

 7.   Lahko rečemo, da gre pri pasivni gradnji vendarle tudi za varstvo okolja. Kaj Vi menite o tem?

Zagotovo lahko to trdimo. V Lumarju je tako že vrsto let v ospredju filozofija trajnostne in okolju prijazne gradnje. V vse naše hiše, tako nizkoenergijske kot pasivne, vgrajujemo le materiale, ki v svoji življenjski dobi najmanj obremenjujejo okolje, uporabljamo tehnologije, ki potrebujejo najmanj energije za ogrevanje, in vzpostavljamo takšno delovno okolje, kjer že v procesu proizvodnje hiše zagotavljamo odlične pogoje dela in tudi tako omejujemo obremenjevanje okolja. Zakaj? Ker želimo, da bodo tudi naši zanamci spoznavali in videli zelene lepote, ki jih naša dežela ponuja.

 8.   Večina Vas pozna kot direktorja podjetja Lumar, ste pa tudi vrhunski alpinist s kar nekaj prestižnimi vzponi in nagradami. Kako ste začeli?

Ko sem še zelo majhen prvič šel v hribe s šolskim planinskim krožkom in zagledal plezalce v steni, je naredilo klik, ljubezen na prvi pogled. Zelo močna je bila. Preprosto vedel sem, da to želim početi. Energija je bila neverjetno močna in neusahljiva, vir idej, ki te žene, pa niti ne veš, zakaj. Na začetku gre morda za samopotrditev, pozneje pa gotovo za soočanje samega s sabo, iskanje svojih meja. Koliko blizu roba psihofizičnih zmožnosti se lahko giblješ.

9.   Še plezate? Ali povezujte plezanje/alpinizem z vsakdanjim življenjem?

Še, vendar veliko manj kot včasih ali bi si sam želel. Plezanje je način življenja in svojevrstna obsedenost. Ko plezaš zahtevnejšo smer, si osredotočen samo na naslednji gib. V glavi ni prostora za nič drugega. Tako kot pri plezanju sem tudi v poslu perfekcionist, obseden z detajlom. Pa še ena stvar je povezana s plezanjem: na dolgi rok spoznaš, da je delo tisto, kar ti zagotavlja uspeh. Če celo zimo treniraš in se odpoveduješ, boš spomladi pri plezanju uspešen, sicer ne. Enako je v poslu. Brez dela ni uspeha. Ni bližnjic. Pa še nekaj je umetnost: znati se ustaviti, ko ti gre najboljše. Ko ti gre pri plezanju odlično, sploh če govorimo o alpinizmu, je treba najbolj zategniti ročno zavoro, sploh ker se ti v nekem trenutku zazdi, da meja ni. Enako je v podjetništvu. Ko podjetje najbolj teče, moraš znati zategniti ročno, kar ni lahko, ker te vse vleče k več in še več. Ne v plezanje ne v poslu ni dobro, da te odnese. Obvladaš mogoče eno veščino, obstaja pa še na milijone stvari, pri katerih si butelj. Zadev ne smeš jemati vehementno, z miselnostjo, da si v vsem najboljši.

 10. Lahko naštejete nekaj svojih najboljših vzponov?

Naštevanje najboljših vzponov je vedno težko vprašanje, kajti prednost alpinizma v primerjavi z drugimi športi je ta, da pri plezanju ne gre samo za čisti športni dosežek, ampak je veličina plezanja tista oz. tisto, kar je pri plezanju pomembno zame; da gre ob športnem dosežku za globino doživetja. Zato ni nujno, da so najboljši vzponi tudi tisti, ki so najtežji. Pa vendar bi zagotovo pri svojem plezanju izdvojil tiste, ki meni osebno največ pomenijo. To je z začetka moje kariere, tista prva prava 10, tako imenovana smer Kanal im Rücken legendarnega Wolfganga Güllicha, potem eden izmed redkih zgodnjih vzponov Punks in the Gym v Avstraliji, ki jo je prav tako preplezal zagotovo najboljši plezalec tistega časa, Wolfgang Güllich. Kasneje pa je sledila legendarna Just do it v Franciji z oceno 8C+. S področja alpinizma pa so to zagotovo vzponi skupaj z Miho Praprotnikom in Janezom Jegljičem v Patagoniji, v zadnjem času pa moj zadnji kakovosten vzpon smer No Siesta v francoskih Alpah pozimi. Prav visoko pri meni kotirajo tudi vsi vzponi v Dolomitih, saj pri vseh gre za prve slovenske proste ponovitve, to so francoska Diretissima v Veliki Cini in še kar nekaj drugih.

11. Imate kakšno zanimivo zgodbo s plezanja/odprave?

Seveda je teh zgodb dobesedno nešteto. Predvsem so vse v meni pustile globok pečat, zato bi bilo krivično izdvojiti samo eno. Zame so to zgodbe o zelo globokem tovarištvu, o vrednotah, ki jih v vsakdanjem svetu vse manj spoznavamo. Gre za zgodbe plemenitih ljudi, ki so bili na začetku tujci, po nekaj sekundah pa se ti je že zdelo, kot da se poznaš celo življenje.

 12. Na letošnjem Soča Outdoor Festivalu bo tudi balvanska tekma v plezanju. Koliko osebnih izkušenj imate z balvanskim plezanjem?

Z balvanskim plezanjem imam sorazmerno malo izkušenj. Med mojo kariero je bilo balvansko plezanje videno kot vzporedni trening ali pa zabava tistim resnejšim vzponom. Zagotovo pa nekaj izkušenj imam. Preplezal sem legendaren in ob njegovem nastanku najtežavnejši balvan, to je Midnight Lightning v dolini Yosemiti. Seveda pa je danes zahtevnost tega balvana na ravni hobi plezalcev, v sedemdesetih pa je veljal za najtežji preplezan kos skale na svetu. Tudi okoli Mdnight Lightning je toliko spletenih zgodb, da ko se mu že približuješ, s samo svojo obliko naredi velik vtis.

 13. Kakšna se Vam zdi trenutna slovenska plezalna scena (tekmovalci, kakovost, klubi)?

Trenutna slovenska plezalna scena je vrhunska. Je na tako visoki ravni, kot si v mojem času niti nismo mogli predstavljati. Danes imamo celo plejado deklet in fantov, ki plezajo v svetovni špici, in to kljub temu da nimajo tako dobrih pogojev kot marsikdo v tujini. Mislim, da je plezanje tako čist šport, da bi si zaslužil bistveno več podpore. Na neki način je plezanje identifikacijski šport tega naroda. Veliko plezalnih zgodb Slovencev je povezanih z narodno identiteto, kot je bil odkup Jakoba Aljaža, vrha Triglava, od Nemcev, ves narodnosti boj, ki se odvijal v slovenskih hribih, in tudi slovenski vzponi v Himalaji so postavili Slovence v tem športu v sam vrh v svetovnem merilu. Tisti, ki poznajo plezanje, vedo, da imajo Slovenci v svetovnem prostoru visoko mesto.

 14. Videli smo Vas tudi na kolesu. Ali je to Vaš nov hobi ali se že dlje ukvarjate tudi s tem?

S kolesom se malo aktivneje ukvarjam zadnjih nekaj let, ko mi zmanjkuje časa za plezanje. Plezanje namreč zahteva veliko časa, istočasno pa se mi pri aktivnem plezanju obnovijo stare poškodbe. Zato sem nov izziv našel v kolesarjenju, ki je na neki način zame zelo podoben plezanju, saj si tudi tukaj najdem kakšno zahtevno singlco v okolici Maribora ali drugje, ki jo moram kar nekajkrat izpeljati, preden mi jo uspe zvoziti. In na neki način sem našel stvar, ki me zelo izpopolnjuje.

 15. Poznate Dolino Soče? Kakšna je Vaša prva asociacija na besedo Soča?

Ko slišim besedo Soča, se spomnim na dve stvari, čistost in Simona Gregorčiča.

 16. Vaš najljubši kraj za trening & dopust v posameznih letnih časih?

Poleti so to Dolomiti, pozimi centralne Alpe okoli Chamonixa, v vmesnem obdobju pa Osp na Primorskem.

 17. Kaj pričakujete od Soča Outdoor Festivala 2014?

Od Soča Outdoor Festivala pričakujem športno zabavo v prelepem okolju.

 18. Glede na to, da ste vrhunski športnik z veliko izkušnjami, imate gotovo kakšen dober športni nasvet za vse naše tekmovalce. Bi nam zaupali kakšnega?

Seveda je najtežje deliti nasvete ljudem, vrhunskim športnikom, ki so že sami po sebi zrele osebe, prav posebni ljudje. Pa vender … Najbolj grizi takrat, ko ti gre najslabše, in za trenutek obstoj in uživaj v uspehu, ko ti gre najboljše.

 19. Vaš življenjski moto?

Živeti najbolje!

IMG_1998 No Siesta_Andrej 0711

TANJA ŽAKELJ, aktualna zmagovalka svetovnega pokala v XC kolesarjenju

tanja zakelj

Foto: Grega Stopar (Unior Tools Team)

 

1. Kaje je tvoja prva asociacija pri besedi Soča?

Reka, njena izjemna barva, recitacija pesmi Simona Gregorčiča v OŠ.

2. Vam outdoor športi predstavljajo način življenja ali način rekreacije? (prosim na kratko obrazloži odgovor)

Predvsem način življenja, saj tekmujem v gorskem kolesarstvu na visokem nivoju in temu posvečam večino svojega časa. Prednostno pa kolesarim, ker mi je to v velik užitek in so bili moji začetki rekreativnega tipa.  Outdoor športi mi predstavljajo najboljšo sprostitev in hkrati tudi način rekreacije.

3  Zakaj rad/a prideš v Dolino Soče?

Zaradi lepe narave, svežega zraka in prijetne družbe, ki me tam čaka. Doživetja tako ne morejo izostati.

4. Kaj ti pomeni šport v življenju?

Trenutno tudi vir dohodka, v osnovi pa predvsem sprostitev in užitek.

5. Tvoj najljubši poletni/pomladanski/jesenki in zimski kraj za trening& dopust?

Treniram najraje doma, kar niti ni zelo oddaljeno od Doline Soče. Dopust pa mi najbolj prija nekje ob morski obali, ne glede na letni čas.

6.  Kaj pričakuješ od Soča Outdoor Festivala 2014?

Veliko zabave, prijetno družbo, super organizacijo, atraktivno dogajanje,  dobro hrano in pijačo ter neskončno mnogo užitkov ob aktivnostih.

7.  Katero disciplino boste letos izbrali in kakšno uvrstitev pričakujete?

Maraton, enduro, mogoče tudi eliminator.

8.  Imate kakšno zanimivo zgodbo iz treningov, ki bi jo radi delili z nami

Zgodbe s treningov so največkrat povezane z družbo in padci ter situacijami na kolesu. Dokler se vse konča z obilo smeha, si jih želim čimveč.

9.  Ste vraževerni in ali imate kakšen poseben obred pred štartom tekmovanja?

Vraževerna nisem, tudi posebnega obreda nimam. Ustaljenega ritma pred tekmovanjem ne smatram kot obred.

10. Imate dober nasvet za vse naše tekmovalce?

Bodite kjerkoli in kadarkoli veseli in sproščeni ter z zavestjo v sedanjem trenutku.

11. Življenjski moto?

Uspeh ni končen, poraz ni usoden.

facebook
twitter
instagram
video